Vrata imajo lep kamnit portal. Danes so ta vrata zazidana, saj imajo Tavžljevi vhod v hišo z dvorišča.

Mož na desni strani vrat je moj sosed in prijatelj Jože Lipovec. Tudi njega že dolgo ni več. Kolikor sem slišal, je on mnogokrat nesel krsto na pokopališče. Nikdar ni odrekel. In nositi mrliča v krsti na ramenih ni lahko opravilo. Možje, ki nosijo, morajo biti usklajeni po višini. Če niso, potem najvišja dva prevzameta vso težo umrlega na svoja ramena.
_______________________________________________________________________________________________________________________

	Mož v ospredju na desni strani fotografije je France Žnidaršič — Šentkov France z Nove ceste.Kot se da razpoznati s fotografije, je bilo tega dne oblačno vreme. Ljudje so toplo oblečeni, saj spadajo dnevi v začetku februarja med najbolj hladne v letu.
	O pogrebu Tavžljeve mame je  bil že 15. 3. 2011 objavljen članek v Starih slikah z naslovom 1945 Cerknica — Pogreb na požgani Veliki gasi.
	Pred domačo hišo je Tavžljevi mami zapela pesem skupina moških v uniformah, ki so razkriti, vendar oblečeni v tople, zimske plašče. Skrajno desni ima na ramenih epolete s čini.
	Na sliki vidimo izgled Velike gase ob koncu vojne. Desno je požgana šola, pod šolo je Kunčeva hiša, ki se drži skupaj z Zabukovčevo hišo. Kunčeva hiša ni bila požgana. Levo se vidi ograja terase Turšičeve hiše, za njo pa je Sežonova hiša, ketere lestnica je bila Ivana Braniselj — Sežonova Ivana.Kupi ruševin na tleh so bili le toliko umaknjeni h kraju, da je bilo mogoče hoditi. Moških ni bilo, da bi kaj postorili in popravili. Borili so se. Mnogi od njih v korist tretjih.In pogreb gre navzdol po Veliki gasi proti pokopališču.
	Napis na hrtni strani stare slike pove, da je bil dogodek v februarju leta 1945.

____________________________________________________________

Kraj: Cerknica
Datum: februar 1945
Avtor: neznan
Zbirka: Heda Opeka
Skenirano: 2. 8. 2010
Oblika: tri fotografije

____________________________________________________________

Nekaj sošolcev je to leto prišlo celo iz Grahovega. Učence iz šole Grahovo so  kasneje  (v šestem ali sedmem razredu) »prestavili« v Cerknico. Te učenke in učenci so bili iz Bločic in Bloške Police.

Ker so bile Bloke znane po smučanju, smo seveda smučali. Vendar sem bila od deklic jaz edina smučarka. Bratu in meni je naredil smuči Čičkov Ivan iz Nove vasi, je kar znan po tem.  Stara sva bila pet in šest let, pa sva kar smučala. Neštetokrat sva bila premražena iz z zamrznjenimi oblačili, pa naju ni nič zeblo.

Kasneje v šoli, smo imeli organizirane smučarske tečaje, ki jih je vodil ravnatelj Čebohin. On je bil res dober organizator in športnik. Smuči smo dobili tudi v šoli. Jaz sem bila edina, osamljena smučarka in sem “trenirala” in tekmovala z dečki. Spomnim pa se, da sta se eno sezono pridružili tudi Mazij Olga in Anzeljc Darinka.

Med zimskimi počitnicami so na smučanje več let prihajali učenci iz ljubljanskih osnovnih šol. Na koncu počitnic je bilo tekmovanje, kjer smo tekmovali  z njimi.
Spomnim se, kako smo  polnili tako imenovane slamarice s slamo, da so na njih spali. To so bile vreče, v katere smo nabasali slamo. Na tem so spali, danes so jih nadomestili “jogiji”. Ti učenci so spali namreč kar na tleh v učilnicah. Kuhala jim je kuharica šolske kuhinje. Prav zanimivo je bilo.
Ko pa je bil zgrajen TVD Partizan, smo začeli tudi z orodno telovadbo. Spominjam se, da nas je prihajal nekdo “trenirat”. Imeli smo tekmovanja z drugimi šolami. Enkrat smo tekmovali celo na Taboru v Ljubljani. Žal slike nimam, se pa spomnim nekaj imen: poleg mene še – Ponikvar Zdenka, Semič Nada, Mazij Olga… Mogoče ima še kdo sliko. Spomnim se, da je obstajala, pa sem jo izgubila.
Ob raznih praznovanjih smo bili vsi, učenke in učenci, udeleženi pri množičnih nastopih, kot npr. deklice s plamenicami, dečki pa kaj drugega. Ja, smo bili kar športniki, ni kaj.

____________________________________________________________

	Prva vrsta: Metka Hribar, Ravne, Valči Marolt, Bloška Polica, ____ ____ ____ ____ Druga vrsta: Vinko Može, Nova vas Franci Zakrajšek, Runarsko, Milan Kaplan, Nova vas
	Vintar je bil iz Bločic ali Bloške Police Metulje4 Jože Hribar Ravne Stane Zidar, Škrabče, Andrej Modic, Bločice1
	Prva vrsta: Dušan Lipovec, Fara Drago Avžlahar, Ravne Franc Ivančič, Nova vas Zadaj: ____ ____ Bločice ali Bloška Polica Tone Otoničar, Ulaka3 Alojz Zorc, Studenec
	Spredaj: Štefka Modic, Bločice1 Marija Purkat, Nova vas2 Zdenka Ponikvar, Nova vas Vida Zabukovec, Nova vas Zadaj: Stanka Markovčič, Bločice Marica Otoničar, Ulaka3 Danica ____, Mramorovo Nada Semič, Nova vas Olga Mazij, Velike Bloke
	Prva vrsta: Anica Hiti, Škrabče Dragica Purkat, Nova vas2 Fani Lavrič, Metulje Ivanka Šraj, Metulje Srednja vrsta: razredničarka Boža Mercina, ravnatelj Franc Čebohin Ivica Mišič, Bločice ___ ___, Bločice Zadaj: ____ ____ Darinka Anzeljc, Studenec Ivanka Krajc, Krajič Milka Zgonc, Radljek Branimir4 Franc Bojan4 Cvetko, Nova vas
	Spredaj: Lidija Mržek, Nova vas Dušan Janež, Nova vas Zadaj: Marta Mramor, Sveta Trojica, Slavica Kocmur, Velike Bloke Ivanka Kljun, Ravne

• ¹ Andrej in Štefka sta brat in sestra
• ² Marija in Dragica sta dvojčici
• ³ Tone in Marica sta brat in sestra
• ⁴ spremembe 30.1.2012

Prispevek napisala: Lidija Mržek – Levec

Kraj: Nova vas
Datum: 1959
Avtor: Jože Žnidaršič
Zbirka: Lidija Mržek – Levec
Skenirano: 12. 1. 2012
Oblika: fotografija

V Bezuljaku so odkrili spominsko ploščo narodnemu heroju Vandku na njegovi rojstni, Popkovi hiši.
____________________________________________________________

Alojz Anton Popek – Vandek, 21. 5. 1920, Bezuljak, Cerknica, delavec, član KPS od 1941, namestnik poveljnika partizanske brigade, smrtno ranjen 1. 2. 1943 v Prekrižju na Hrvaškem v spopadu z Italijani in ustaši. 

Na proslavi ob odkritju je pel tudi pevski zborček osnovne šole v Begunjah, ki ga je vodila Ludovika Bavdek. Otroci so učenci od prvega do četrtega razreda ter nosijo pionirske čepice in rutke. Ludovika Bavdek se spomni, da so peli »Smrt v Brdih« in »Padel je padel mlad partizan«.

O heroju Vandku je bil objavljen prispevek v Brestovem obzorniku  dne 31.5.1969, Številka 20.

____________________________________________________________

	Spodaj levo stoji Marko Rupar. Tovarišica Ludovika Bavdek vodi zbor.
	Spredaj: Danica Kranjc Zinka Lukovič Jožica Turšič1 – Zrimšek Druga vrsta: Milojka Tekavec – Otonica1 Marija Korošec1 Danica Brancelj – Bezuljak1 Bojana Kranjc Mojca Kranjc
	Prva z leve je Pavla Krajnc Prav spredaj je Mateja Bavdek Nejc Petrič drži drog zastave Za njim je Jože Obreza Desno od njega pa Janez Vidmar

Vir:

• Ludovika Bavdek
• Seznam narodih herojev
• Obeležja

¹ dopolnitve 30.1.2012

Prispevek je napisala: Mateja Tavčar

Kraj: Bezuljak
Datum: 1962
Avtor: neznan
Zbirka: Mateja Bavdek
Skenirano: 10. 9. 2011
Oblika: fotografija

	Pri pripravah na pokrivanje strehe tega doma smo sodelovali tudi šolarji cerkniške osnovne šole. Neko vetrovno nedeljo smo morali na vrh. Po približno uri in pol hoje smo prišli do mesta kjer je zdaj parkirišče za avtomobile. Od tam smo do nedograjenega hotela nosili štrešno opeko, ki so jo na Slivnico vozili vojaki z vojaškim kamionom. Ko smo opeko znosili, smo se zbrali v spodnjih prostorih stavbe, ker je začelo nalahko deževati in je vsak dobil tri karamele.
	S Slivnice je čudovit razgled na 1796 metrov visoki Snežnik proti jugu, nato pa preko Javornikov in Nanosa na idrijsko hribovje. Ob jasnih dneh se razodenejo še veličastni Julijci z najvišjo slovensko goro, 2864-metrskim Triglavom. Prav tako je z vrha Slivnice v jasnih dneh mogoče dobremu očesu videti cel0 Ljubljanski grad.Pod Slivnico je večina cerkniških naselij, med njimi pa se razprostira veličasten zemljevid Cerkniškega polja s presihajočim jezerom.
	V enem od spodnjih prostorov je Lojze Perko naredil ta sgraffito, saj naj bi po ljudskem izročilu v starih časih na gori živele čarovnice. Predstavljali so si jih kot take, grde, zgubane babure, ki so se prepeljavale po zraku na brezovih metlah in bile krive za večino nadlog okoliškega prebivalstva. Videti jih je bilo mogoče le ponoči, ko so se s svojim gospodarjem hudičem zbirale na razuzdanih zabavah. Podnevi so živele kot navadni ljudje. Kmetom so povzročale gorje zlasti z nevihtami, ki so jih imele shranjene v skalni jami pod vrhom Slivnice. Sicer so coprnice tudi fizično in sodno preganjali in marsikatero žensko bitje je po nedolžnem končalo na grmadi. Vrhunec je kampanja proti čarovnicam na Cerkniškem dosegla okoli leta 1680.
	Slika je bila posneta v času, ko je bilo zelo malo osebnih avtomobilov. Zdaj se ljudje odpravijo na smučanje v smučarska središča Slovenije, pa tudi Italije in Avstrije. Na Slivnici ni več takega smučanja, kot ga prikazuje razglednica.
	Zanimivo, da so se čarovnic v prazgodovini manj bali in že kakšnih 1500 let pred našim štetjem je bila na vrhu Slivnice ilirska naselbina. Njeni sledovi so bili uničeni ob gradnji planinskega doma.Škoda, da razglednica, ki jo je izdala Turistična zveza Cerknica, natisnila in založila pa Založba “Pomurski tisk”, ni bila odposlana.

____________________________________________________________

Viri:

• Po spominu in nekaj tudi:
• Drago Kolenc: Dober dan, Krpanova dežela, Postojna 2006, stran 87.

Kraj: Slivnica
Datum: 1964
Avtor: F. Vidovič
Zbirka: Dušan Gogala
Skenirano: 22. 10. 2011
Oblika: razglednica

Pa ljudje niso odhajali za kruhom samo na tuje, kar navadno pomislimo od tem reku. Izseljevali so se tudi v druge kraje naše domovine, tja kjer je že bila prisotna industrija in s tem tudi prosta delovna mesta.

Eden od takih krajev je bil tudi Kranj. Na Gorenjskem se je z uvedbo železnice začela razvijati tudi industrija, predvsem v tuji lasti.  Zato se je tja že pred vojno podalo kar nekaj deklet iz Loške doline.

V  takratni Jugočeški predilnici v Kranju je bila zaposlena tudi Ivankina teta Alojzija  Bavec, poročena Mlakar – Dupča iz Iga vasi. Ta  je v predilnici zrihtala delovno mesto  tudi za eno od Trudnovih deklet iz Kozarišč. Najprej ga je ponudila starejši Mariji.  A ta je bila preveč neodločna, zato je Alojzija k sebi vzela najmlajšo Ivanko . To je bilo leta 1937 ali 38.

Ivanka v novem okolju ni dobila le službe, ampak je tam spoznala tudi bodočega moža Jožefa Kobala iz Stražišča pri Kranju.  Poročila sta se  menda še pred začetkom vojne.

Ivanka (roj.  1919) je bil rahlega zdravja; ker se ni pazila (mjәrkala)  in ustrezno zdravila, je leta 1950 umrla, stara komaj 31 let.

	V zakonu Jožefa (levo) in Ivanke (desno na sliki) Kobal  sta se rodili dve hčerki: Ivica, leta 1942 in Danica, 1945.
	Ni zagotovo, a to naj bi bila Kobalova dekleta. Mlada dekleta so polna energije in prešerno nasmejana. Zagotovo je posnetek nastal v nedeljo ali na praznik, saj so vsa dekleta lepo oblečena (lepu spәdenane).
	Tudi fanta sta leto odpravljena in s kravato. Eden svojo moškost dokazuje s pipo. Slikani so s kmečkim orodjem. Le kaj so nam s tem želeli sporočiti? Zagotovo lahko zatrdim, da Ivanki kmečko orodje ni bilo tuje, saj je prišla v Kranj iz povsem kmečkega okolja, vajena vseh kmečkih opravil.

Vir: Mario Žnidaršič

Kraj: Stražišče pri Kranju
Datum: tik pred drugo vojno
Avtor: neznan
Zbirka: Ivana Sterle
Skenirano: 6. 1. 2011
Oblika: fotografija

____________________________________________________________

Antonija je bila rojena 8. januarja 1894. Kdaj sta se s Francem poročila ne vemo, ji je pa, kot železničarski ženi, ravno tako pripadala brezplačna železniška karta.

Septembra leta 1971 je bila Postojnska cesta prekopana, ker so popravljali kanalizacijo. Antonija je šla od maše, oblečena v temno obleko, javne razsvetljave še ni bilo, kresničk pa tudi ne, in tako so jo s kombijem zadeli francoski hipiji na izletu v Sloveniji. Krivdo so prav po francosko naprtili domačemu fantu, ki se je takrat slučajno pripeljal mimo z mopedom.  Seveda ni imel vozniškega dovoljenja, k  sreči pa tudi ni bil kaznovan.

Antonija je umrla za posledicami nesreče 19. septembra istega leta. Po moževi smrti je prejemala njegovo pokojnino od 1967 do 1971 leta. Ja, takih ZPIZ res ni vesel.

____________________________________________________________

	Karta je bila izdana za časa Kraljevine SHS in je bila, tako kot za časa Avstro-Ogrske, dvojezična. No, resnici na ljubo je bil jezik le eden, pisavi pa dve, latinica in cirilica. Glede na datum izdaje izkaznice lahko sklepamo, da sta se poročila leta 1927, saj pred poroko do karte n i bila upravičena.

____________________________________________________________

Prispevek je napisala: Ivanka Gantar

Kraj: Ljubljana
Datum fotografije: 1927
Avtor fotografije: neznan
Zbirka: Ivanka Gantar
Skenirano: 24. 11. 2011
Oblika: dokument

Ob enajsti uri dopoldne se je 28. 10. 1967 začela slavnostna seja Centralnega delavskega sveta Bresta, ki jo je vodil prvi predsednik delavskega sveta podjetja tov. France Intihar (levo). Poleg njega (desno) sedi aktualni predsednik Centralnega delavskega sveta tov. France Mele. Udeležence slavnostnega zasedanja Centralnega delavskega sveta so pozdravili tudi pionirji iz cerkniške osnovne šole.

Delavski svet je bil najvišji organ delavskega samoupravljanja v državnih podjetjih v Jugoslaviji od leta 1953 dalje.

	Verjetno je bil neznani fotograf kar Štefan Bogovčič, na zadnji strani pa je zapis, ki ga je glede na pisavo napisal Danilo Mlinar ali pa Božo Levec (doponjeno 26.1.2012): “Prvi predsednik Delavskega sveta podjetja tov. F. Intihar je ob dvajsetletnici vodil slovesno sejo CDS. Poleg njega sedanji predsednik CDS tov F. Mele”.

____________________________________________________________

Viri:

• Brestov obzornik št. 2, 28. 11. 1967

Kraj: Cerknica
Datum: 28. 10. 1967
Avtor: neznan
Zbirka: arhiv Brestovega obzornika
Skenirano: 2. 9. 2011
Oblika: fotografija

Ta slika se že dolgo meša med ostalimi fotografijami v škatli, ki jo je zapustila moja stara mama Nežka. Ko se mi je prvič  ustavilo oko na njej, sem   najprej opazila  skrbno obrezano živo mejo in  seveda znimivo drevo.   Drevo nenavadne oblike me je vrnilo v otroštvo in med  knjige prvaljic. V živo pa sem tako skrbno obrezana drevesa videla samo v francoskem Disneyland-u. Zaradi tega sem  sliko vedno znova odrinila v prepričanju, da posnetek ni iz meni znane okolice. Tudi imena zapisana na zadnji strani mi niso povedala kaj dosti.

Po nekajkratnem ogledu  sem sliko le povečala in o njej povprašala malo tu, malo tam. In presenečeno ugotovila, da je posnetek iz našega Starega trga.

Za tako  prvljični vrt so posrbeli Žurgovi. Danes je to vrt med glavno cesto in lekarno.

Mladenke in mladeniči na sliki  so gulili startorške gimnazijske klopi in  tisti iz malo bolj oddaljenih krajev  so med študijem stanovali v internatu. V Starem trgu so se med gimnazijci našli tudi gojenci iz Cerknice in celo nekateri Primorci (Veliko Ubelsko). Vsaj nekateri , mogoče pa tudi vsi na sliki   so letniki 42 in 43.

____________________________________________________________

	Darinka Gradišar, Alojz Baraga, Marija Troha (por. Nelc),
	_____  _____, Marinka ____ iz Bločic, _____ Tine, _____  _____ France Zabukovec, Stari trg
	Nekaj imen je napisanih na zadnji strani z navadnim svinčnikom.Katera na sliki je  Milka in katera Milena?

Viri: Marija Mlakar, France Zabukovec

Kraj: Stari trg
Datum: neznan
Avtor: neznan
Zbirka: Janja Urbiha
Skenirano: 25. 12. 2010
Oblika: fotografija

Takrat in še dolgo zatem so bili električni vodi napeljani po “štangah s šalčkami”. Taka štanga, ki se jo vidi na desni strani slike je bila tudi na našem vrtu.

Na našem vrtu, to je na našem dvorišču, je bilo vedno živahno. Leta 1959 je moja sestra z mojim fotoaparatom posnela to sliko. Na njej smo slikani otroci iz sosednjih hiš.

Zadaj od leve proti desni so:

• Jelka Rozman,
• Helena Kusič,
• Sanda Mele,
• Olga Logar,
• Milena Zigmund in
• jaz,

• s papirnato kapo Božo Bajc,
• Franci Zakrajšek in
• Jože Zakrajšek, ki ima na glavi polovico večje pločevinke, tako, kot jaz.

Ob cesti je bila ograja iz lesenih letev. S ceste na vrt so vodila težka in široka, povešena lesena vrata, ki jih panti (nasadila) niso mogli držati in smo morali nerodna vrata pri odpiranju in zapiranju vedno dvigovati in prenašati v željeno pozicijo.

Nekaj mulcev nas sedi na majhnem vozičku, ki ga je naredil v Zapužah na Gorenjskem moj bratranec, kovač Jože Medved.
____________________________________________________________

Kraj: Cerknica
Datum: 1959
Avtor: Mili Vuković
Zbirka: Mili Vuković
Skenirano: 22. 10. 2011
Oblika: fotografija

____________________________________________________________

Ko so naše kraje okupirali Italijani, je bil Jože med prvimi mladimi fanti v vasi, ki so začeli z organiziranim in konspirativnim zbiranjem orožja in opreme. Ko je nastopila nevarnost, da jih odkrijejo, se je s skupino, ki jo je vodil, pridružil rakovškim fantom, ki so prvi odšli v partizane. Tako je bila sredi marca leta 1942 v gozdovih Racne gore ustanovljena Rakovška četa. V začetku je štela 35 mož. Vsi so bili z Rakeka, le dva sta bila iz Laz.

Tudi z obleko je bilo podobno. Sčasoma so začeli dobivati pomoč od Angležev. Jože Simšič je povedal, da so pomoč od Angležev sprva prejemali v Loški dolini, kasneje pa to ni bilo več mogoče.

Spomni se, da so neko zimo dobili obvestilo, da je pomoč prispela na Hrvaško. Izvedeli so tudi, da gre za zimske plašče. Kljub mrazu so se odpravili bolj lahno oblečeni, brez plaščev. Tako je tam vsak lahko oblekel nov plašč, enega je pa pospravil še v torbo.

Sčasoma so za obleke borcev skrbele tudi domače šivilje, kot na primer Gornikova Jožica iz Žerovnice.

____________________________________________________________

	Jelen je bil s svojimi komaj 18 leti najmlajši, danes pa je edini še živeči borec Rakovške čete. Je tudi edini, ki se je v svojih zapisih potrudil za ohranitev spomina na teške čase in ljudi s tega dela Notranjske.
	Vojna vihra je zajela tudi prav mlade fante! Dane Matko – Matija je bi doma z Rakeka.
	Jelen ima za pasom italijansko bombo in pištolo, njegov tovariš Matko pa dve staro-jugoslovanski, narezani bombi.Te so bile pri partizanih posebej priljubljene, saj so bile neprimerno učinkovitejše od italijanskih, ki so napravile veliko hrupa, a bolj malo škode.  Območje učinkovanja je bilo pri starojugoslovanskih precej večje.
	Sprva je bilo z opremo bolj težko, borca na sliki pa sta že dobro opremljena. Na začetku partizanskega upora, je bil najpomembnejši vir orožja in opreme kar sovražnik oziroma orožje, ki so ga zaplenili sovražniku.Obe brzostrelki na sliki sta italjanski.

____________________________________________________________

Vir:

• Jože Simšič – Jelen

Prispevek je napisal: Arne Kozina

Kraj: Gornje Jezero
Datum: spomladi 1944
Avtor: neznan
Zbirka: Jože Simšič – Jelen
Skenirano: 7. 1. 2012
Oblika: kopija fotografije

Fotografija je nastala na Placu med Urbancovim taborom in lipco po vsej verjetnosti 5. oktobra 1954, ko so Jugoslavija, Italija, Velika Britanija in ZDA podpisale Londonski memorandum, to je pogodbo o razmejitvi med Italijo in nekdanjo Jugoslavijo, ko je cona B pripadla Jugoslaviji.

	Od leve: France Žnidaršič — Šentek in France Brence — Malnar, ki sta v “civilu” ter Janez Lovko — Urban, ki je v uniformi, saj je igral pri Cerkniški godbi. France Brence — Malnarjov France je bil dober govornik, ki je “na pamet” brez napisane besede velikokrat govoril pri pogrebih. Ko sva nekoč pešačila z očetom po stari cesti iz Martinjaka proti Cerknici, sva zaslišala za grmovjem lep govor. Ko sva malo poslušala in šla za glasom, sva zagledala Franceta, ki je v ogradi naglas pripravljal na govor.
	Od leve: Polde Kos — Farbar, Tone Caserman — Ipavec in Janez Dragolič — Mežnarček, ki sta v uniformi Cerkniške godbe.
	Toni Mele na levi in Janez Otoničar.
	Markantnega možakarja pa še nismo prepoznali.

____________________________________________________________

Viri:

• Stane Šajn

Kraj: Cerknica
Datum: 1954
Avtor: neznan
Zbirka: Joži Mele
Skenirano: 1. 9. 2011
Oblika: fotografija

Lepo sončno nedeljo, 7. julija 1967, so se rakovški prvoobhajanci postavili pred fotografski objektiv. Slika je nastala na Matijevim (Ileršič) dvorišču. Skupaj s prvoobhajanci je tudi župnik Vojko Seljak in njihove mame.

Ata pa ni nobenega!

____________________________________________________________

Vojko Seljak se je rodil 29. aprila 1915 v Žireh. Osnovno šolo je obiskoval v rojstnem kraju, potem pa ga je pot zanesla v Škofove zavode v Šentvid. Po maturi se je najprej vpisal na medicino, pa mu ni bilo všeč in tako je prišel v semenišče in na Teološko fakulteto.

V duhovnika ga je 4. julija 1943 posvetil škof Rožman. V Žireh ni mogel imeti nove maše, ker so bili tam Nemci, zato jo je imel na Zaplani nad Vrhniko 11. julija 1943. Nekaj časa je bil kaplan v Planini, ko pa se je unški župnik preselil v Ljubljano, je prišel na izpraznjeno mesto za eno leto. Ostal pa je kar 24 let. Leta 1945, ko je Rakek ostal brez župnika, je prevzel še rakovško župnijo in kasneje še planinsko, ko je tam župnik umrl.

Leta 1968  je bil premeščen v Bohinjsko Bistrico.  20. junija 1993 je kot zlatomašnik ponovno maševal na Rakeku. Petdeset let po novi maši, 11. julija 1993, pa je imel zlato mašo še v rojstnem kraju.

____________________________________________________________

	Prva vrsta: Sabina Ileršič-Kovšca, Metka Lemut, roj. Štritof, Anamarija Brecelj Druga vrsta: župnik Vojko Seljak, mama Šivec, mama Kočevar, mama Štritof, mama Šemrov Tretja vrsta: mama Brecelj, mama Bombač, deklica, ki je prišla iz Ljubljane, mama Zalka Bončina _____________________________
	Prva vrsta: Branka Ponikvar, roj. Galanti, Breda Drole, roj. Mulec, Janja Trebec, roj. Bončina, Marjanca Mele, roj. Urbas Druga vrsta – mame: nepoznana, Ivanka Turšič, Veronika Milavec, Galanti, Urbas, Kranjc Tretja vrsta: Eda Ileršič, Ivanka Gantar, roj. Milavec, Helena Prudič, Marjanca Modic, roj. Mulec, ene ni videti, Zvonka Samsa Mame zadaj: Ančka Mulec, Prudič, Mulec, Samsa _____________________________
	Matjaž Šemrov, Darko Bombač, Igor Kočevar _____________________________
	Branko Šivec, Janez Turšič, Zdravko Kranjc

____________________________________________________________

Viri:

• Loški razgledi, letnik 40, 1993

Prispevek je napisala: Ivanka Gantar

Kraj: Rakek
Datum: 7. 7. 1967
Avtor: Jože Žnidaršič
Zbirka: Ivanka Gantar
Skenirano: 24. 11. 2011
Oblika: fotografija

Znati nuditi prvo pomoč je namreč zelo pomembno, saj je prva pomoč neposredna zdravstvena oskrba, ki jo dobi poškodovanec na kraju dogodka. Običajno se jo opravi s preprostimi pripomočki in z improvizacijo. Pri prvi pomoči se mora ukrepati naglo, pravilno in v pravem zaporedju. Laična prva pomoč traja toliko časa, dokler ne pride strokovna pomoč.

	Anka Mele — Primšarjeva s Peščenka nadzira dajanje prve pomoči.Zadaj se vidi še od druge svetovne vojne poškodovano poslopje sodišča. Za njim pa hišo v kateri so bili cerkniški zapori.
	Nudenje prve pomoči se razlikuje glede na vrsto poškodbe ali obolelosti. Prav tako se razlikuje, če je poškodovanec pri zavesti ali je nezavesten. V prikazanem primeru gre za poškodbo glave, poškodovanec pa je pri zavesti. Tečajnica prve pomoči izvaja obojestransko obvezo glave. Poškodovanec sedi na nosilih.
	Na sliki sta Magda Dolničar in Lojze Gogala, ki je pri vaji zato, ker je bil aktivist Rdečega križa. Rdeči križ si namreč vseskozi prizadeva za izobraževanje ljudi v osnovnem znanju prve pomoči. Zato prvo pomoč ne, da bi pomišljali, povezujemo z Rdečim križem. Celo več, istovetimo jo znjim.
	Zadnja stran, sicer brez datuma, je očetu služila, da je sporočil pozdrave.Takrat se mnogo stvari ni bilo na voljo. Veliko izdelkov se je kupilo le na karte, ki smo jim rekli tudi točke. Karte so bile v veljavi nekako do leta 1952. Zanimivo je, da oče ni imel tinte, ker se ni dobila in je pisal z navadnim pereščkom na peresnici in s tinto za žige, ki je bila lila barve.

____________________________________________________________

Kraj: Cerknica, glavno križišče
Datum: 1949
Avtor: neznan
Zbirka: Dušan Gogala
Skenirano: 2. 11. 2011
Oblika: fotografija

Za razredom je njiva zdeta z ostrnicami. Torej je slika nastala v času košnje, a dekleta so kljub temu v dolgih rokavih. V ozadju povsem levo je vznožje Ulake.

Ali kdo hrani  sliko tega razreda, na kateri so fantje?

____________________________________________________________

	Majda Almajer, Vrhnika   Vlasta Kočevar, Lož   Milka Bavec, Nadlesk
	Danica Trape, Nadlesk Mika Martinek, Stari trg Vida Zigmund, Stari trg Jelka Petrič, Vrhinika Metoda Kušlan, Marof Zadaj učiteljica Rozka Berglez.
	Čepijo:  Alenka Česnik, Stari trg  Milena Kočevar, Marof  Marija Truden, Nadlesk  Ivanka Truden, Nadlesk  Milena Jurkovič, Nadlesk
	III. razred OŠ. 1960/61

____________________________________________________________

Viri:

• Marija Antončič

Kraj: Stari trg
Datum:  1961
Avtor: neznan
Zbirka:  Marija Antončič
Skenirano: 22. 11. 2011
Oblika: fotografija

Nekatere pa so morale že prej izkoristiti vsako priložnost za zaslužek, ker je domača zemlja dajala premalo za preživetje. Na sliki vidimo štiri delavke ob skladovnici strešne opeke. Najverjetneje gre za opekarno v Milavcovem skednju, kjer je za gradbenega mojstra Ivana Ronka cementno opeko izdeloval Ivan Zsopko, za njim pa Čeruga in Krovček od Svetega Roka. Opekarna je delovala še po vojni,  mašina pa je bila na koncu prodana Šparembleku v Dolenjo vas.

____________________________________________________________

Pred davnimi časi so v naše kraje več kot sto  let hodili delat opeko  najboljši mojstri iz Furlanije. Njihovi potomci še danes živijo tod. Tako mi je zaupal eden izmed njih, gospod Leon Bell iz Grahovega.

Pred sto leti pa so se na kmetijah v bližini nahajališč kvalitetne gline razmahnile tako imenovane poljske opekarne,  kot sezonska dopolnilna dejavnost in dodaten vir zaslužka. Največ opekarn je delovalo med obema vojnama.

O cejglarnah Smo že pisali (1960 Podcerkev Razglednica;   1930 Podcerkev Škrbceva hiša;   1890 Cerknica Ronkotov kozolec), viri pa navajajo tudi druge cejgnce v okolici, kot na primer  pri Fari in na Škrabčem…

V opekarnah so izdelovali in žgali opeko. Opekarne so bile običajno v sklopu večjih kmetij, prvotno je celoten delovni proces potekal v enem prostoru, kasneje so prostora ločili. Sušilnica je bila namenjena oblikovanju in sušenju opeke,  morala je biti zračna, da se je opeka lahko dobro presušila. V opekarni pa so opeko žgali in skladiščili, zato je moral prostor dobro zadrževati toploto.

Za izdelavo opeke je bila potrebna kvalitetna ilovica, delovni proces pa je trajal več mesecev. Ilovico so izkopali, premetali in jo pustili prezimiti. Spomladi so jo izkopali, dolivali vode in pregnetli, ponavadi kar z nogami, da je nastala zmes (mort), primerna za obdelavo. Zmes so s konjsko, volovsko vprego ali kar s samokolnico zvozili v sušilnico. Tu so s posebnim orodjem ročno oblikovali izdelek. Zmes so naložili v lesen model (modelkneht), položen na popeskano leseno ploščo, da se ni prijemalo. Ploščo z modelom je delavec poprijel, dvignil v zrak in z njo udaril po trdni podlagi, da se je masa enakomerno porazdelila po modelu. Odvečno maso je porezal z lokom, ki je imel vpeto žico. Nato je model obrnil in opeko na dveh tankih ploščah odnesel na popeskana tla, kjer se je počasi sušila (pri prehitrem sušenju je opeka rada razpokala). Nato so jo preložili na lesene deske (štosana opeka).  Suho opeko so s samokolnicami zvozili do peči, kjer so jih naložili eno na drugo, brez stikanja, do vrha peči. Surovo opeko so prekrili z žgano opeko, da so preprečili vdor zraka. Peč so skozi tri ali štiri kurišča zakurili s hrastovimi in bukovimi drvmi,  na začetku s šibkim ognjem, nato pa vedno močneje, dokler ni bilo razbeljeno. Luknje v peči so postopoma zazidali, da ni vdiral mrzel zrak. Na vrhu je bila peč odprta. Tako so opeko žgali  sto ur, nato je en teden sledilo postopno ohlajanje.

Tehnologija priprave cementne opeke se je  razlikovala že  pri pripravi malte, pri Ronkotu pa so jo izdelovali  že strojno.  Kljub temu je bilo še veliko ročnega dela, pri čemer  je bila uporabna tudi ženska delovna sila.

___________________________________________________________

	Delavke pred skladovnicami opeke, zložene enakomerno na lesene deske tako, da so zračni medprostori omogočali postopno sušenje na toplem zraku. Delavke so preko poletnih oblačil nadele delovna oblačila - fjrtahe precej enotnega funkcionalnega izgleda, z izbočenimi žepi, pripravnimi za vse sorte šaro. Ozadje nam ne razkrije lokacije fotografiranja, a obzorje za drevjem se mi zdi nekoliko oddaljeno, kar moti predstavo o tem, da je bil delovni obrat  prav v središču naselja.
	Leva je Marija Dragolič – Mežnarčkova z Male gase. Po njenem mladostnem izgledu ocenjujem, da bi lahko bilo okrog leta 1938. Marija je bila zaposlena od mladih nog. Že kot petnajstletno dekle se je zaposlila v gostilni M. Rom v Starem trgu. Od leta 1926 do  1930 je delala pri Adeli Werli  in pri trgovcu Lavrenčiču v Cerknici. Po vojni je od leta 1949 do 1954 delala v cerkniški zadrugi. Med njenimi zapisi nisem našla podatka o zaposlitvi v opekarni, zato je šlo najbrž za občasno sezonsko delo.

Slovarček:

• mašina: stroj
• cejglarne, cejgnce: opekarne
• fjrtah: predpasnik
• šara: ropotija

____________________________________________________________

Viri:

• Srečko Dragolič
• Marija Tomšič
• Leon Bell
• Hedžet,  Majer,  Železnik: Tisto malo, kar jih je še ostalo; raziskovalna naloga OŠ Ljubečna, marec 2006

Kraj: Cerknica
Datum: neznan
Avtor: neznan
Zbirka: Srečko Dragolič
Skenirano: 29. 12. 2010
Oblika: fotografija

Prva fotografija je nastala na šolskem vrtu. Spredaj so posedle kuharice, zadaj pa so učenke ročnih spretnosti.

V šiviljskem delu je vsaka izdelala  izdelek po lastni izbiri. Seveda so vse hotele izdelati kaj uprabnega.  Vera se ni mogla takoj odločiti, kaj naj si izdela, zato ji je  učiteljica predlagala, da naj ona izdela prikaz na tečaju naučenega- na en kos blaga je zvezla vse  tehnike vbodov, ki so jih osvojili  na tečaju.  Ta vzorčni prtič še danes skrbno hrani. Poleg tega je na tečaju sešila tudi medvedka, ki ga v naročju drži na obeh  fotografijah.

___________________________________________________________

Vinko je slikal s fotoaparatom formata 4,5x6cm. V fotoaparat je vlagal po en listič filma. To je moral opraviti v popolni temi. Zato ti dve fotografiji nista nastali na isti dan, pa čeprav so nekatere udeleženke tečaja oblečene enako.

Vinkotu je nagajalo iskalo pri fotoaparatu. Slika na filmu se je precej razlikovala od tiste, ki jo je videl v iskalu. Nemogoče se zdi, da bi namenoma toliko zgrešil skupino. Je pa res, da so to zadnji Vinkotovi posnetki tega formata, kar pomeni, da je fotografiranje s tem aparatom opustil. Mogoče je bil ravno nad tema dvema posnetkoma tako razočaran, da tega fotoaparta ni nikoli več uporabil.

__________________________________________________________

	Delo v tečaju je bilo  organizirano tako, da je polovica tečajnic dopoldne osvajala kuharske spretnosti, ostala polovica pa je v popoldanskem času nabirala znanje ročnih spretnosti. Naslednji teden pa so se dekleta zamenjala.
	Na tečaju je bilo  veselo in razigrano, kar razberemo tudi iz njihovih obrazov na fotografiji. Še posebej veselo pa je  bilo na zaključku, kjer so pridobljeno znanje in spretnosti razstavile na ogled in na pokušnjo zunanjim obiskovalcem. Za zaključek  so pripravile tudi igro, tako da  je bil obisk  razstave hkrati tudi kulturni dogodek za sovaščane.
	Tu so  dekleta iz popoldanskega dela  posedle v prvo vrsto in v rokah držijo svoje izdelke.V zadnji vrsti pa stojijo dekleta iz dopoldanske – kuharske delavnice, temu primerno pokrite v rutah in s predpasniki.Izdelki deklet so bili različni prti in prtički in posteljnina v različnih tehnikah vezenja – s kriščki, rešilje…, Vera  pa se je odločila nekoliko drugače in si izdelala medvedka iz blaga. Joža pa v naročju drži svoj okrasni pouštrček (kapric pouštr).
	Od leve sedijo: ___ Antončič – Babcəna (Vrh) Urbanova Ana Vera Srpan ( Šmarata) ___Kordiš - Šəmonova učiteljica Ivanka Ravšelj (Markovec), kasneje se je odselila v Avstralijo Zadaj: Marica Grl (Podgora) Francka Mlakar (Vrh) Justina Mlakar (Iga vas) Marija Baraga (Kozarišče) Francka Antončič (Vrh) Francka Kvatrnik (Šmarata)
	Sedijo: Micka Sterle – Primoževa (Kozarišče) Joža Škrbec (Podgora), poročena v Kranj Pepa Nelc – Štorova (Iga vas) Turk Marija (Podgora) Silva Prevec (Iga vas) Stojijo pa: Justa Baraga (Kozarišče) ___ Francka Kandare- Jošova (Kozarišče), odseljena v Niš ___ ___

Slovarček:

• kapric povštr = okrasni povštr za na posteljo ali kavč.
  

____________________________________________________________

Viri:

• Ana Kraševec
• Vera Srpan

Kraj: Iga vas
Datum: februar 1954
Avtor: Vinko Toni
Zbirka: Vinkotov kufr
Skenirano: 5. 9. 2010
Oblika: negativ 4,5×6

Na sliki so trije člani Centralnega delavskega sveta Bresta.

Brest je bil v tistih časih eden največjih jugoslovanskih proizvajalcev pohištva, v sam vrh pa je sodil tudi po kvaliteti svojih izdelkov.Levo stoji Srečo Lončar, desno pa Jože Albreht. Srečo živi doma v Cerknici, Jože pa je odšel čez lužo in živi že precej časa v Ameriki.

Takrat je Brest izvozil okrog 60 % svoje proizvodnje in od tega izvoza 92 % na zahtevna konvertibilna tržišča, saj je bil Brest tudi največji izvoznik pohištva v državi. Ta dosežek ni bil le rezultat splošnih pogojev, bil je predvsem rezultat izrednega prizadevanja kolektiva.Na sliki France Braniselj. Tudi v podjetju, v katerem sem bil sam zaposlen, je ogromno fotografij, na katerih ljudje kadijo, mnogokrat med sejami v zaprtih prostorih. Danes se to kar čudno vidi, saj se je naš odnos do zdravja le spremenil — začuda na bolje. Ko sem prvič videl to sliko, sem se vprašal: “Ali kadi tudi Srečo Lončar?”

____________________________________________________________

Kraj: Cerknica
Datum: 28. 10. 1967
Avtor: neznan
Zbirka: Arhiv Brestovega obzornika
Skenirano: 2. 9. 2011
Oblika: fotografija

____________________________________________________________

Po poroki so odšli na ohcet v domačo hišo, ki je stala v predelu Cerknice, ki se je imenoval Šembrun. Če bi sploh lahko rekli temu ohcet, saj v starih časih kmetje niso imeli navade prirejati velikih gostij z orkestrom in stotimi povabljenimi, kot je to v navadi danes. Časi so bili težki, pa še vojna je bila.

____________________________________________________________

	Sedita: France Vidmar — Runčev in Janez Vidrih — Cibov. Janko ima v naročju harmoniko, ki je bila last njegovega očeta Lojza. Harmonika je srečno preživela drugo svetovno vojno in sicer tako, da jo je v kleti skril stari Hrenov. Na žalost njen lastnik Lojz ni imel te sreče.
	Prva dva iz leve sta gosta iz Ivanjega sela, verjetno sorodnika neveste. Julka Čekada in njen mož Franc, ki je nevestin brat. (dopolnjeno 19. 1. 2012) “Izrezani” je France Vidmar, poleg njega je njegova žena Ida. Ida je tudi kriva za izrez, saj si je moževo podobo vstavila v medaljon.
	Sedita nevesta in mož, no rokah se jima svetijo nove rinke.  Za njima v sredini stoji Runčeva mama z najmlajšim v naročju.
	Spredaj stojijo otroci: Ida Vidmar — Runčeva, Lojzka Vidrih — Cibova in še en Runčev otrok. Stojijo: neznana, Lojz Vidrih — Cibov, Ivanka Vidrih — Cibova in Ilenič iz Rakeka.
	Dopis na zadnji strani.

Slovarček:

• rinke: prstani

____________________________________________________________

Viri:

• Lojzka Vidrih — Cibova
• Janez Kebe: Cerkniško jezero in ljudje ob njem, 2011

Kraj: Cerknica
Datum: april, 1942
Avtor: neznan
Zbirka: Matjaž Žnidaršič – Šentek
Skenirano: 15. 2. 2011 (Šentek)
Oblika: skenirana datoteka

____________________________________________________________

Franc Gabrenja gotovo ni bil mož, ki bi ga bili na Zavodu za pokojninsko zavarovanje veseli. Rojen je bil leta 1874. Pri triindvajsetih letih se je kot čuvaj zaposlil na železnici. To mu je prineslo tudi beneficirano delovno dobo.

Po tridesetih letih službovanja se je upokojil, pokojnino pa prejemal 40 let – sanje vsakega upokojenca.

____________________________________________________________

	Franc Gabrenja, roj 2. septembra 1874, umrl 21. aprila 1967
	Reliefni žig (imenovan tudi suhi žig) ima v sredini avstroogrskega orla, okrog pa je napis »K. K. Priv. Südbahngesellschaft« (Die Kaiserlich Königlich priviligierte Südbahngesellschaft) – Cesarsko kraljeva priviligirana družba južne železnice
	Na zadnji strani je zaporedna številka izkaznice, ime in delovno mesto zaposlenega (kretničar-čuvaj) in zapis, da je izdana kot dokazilo in vozna karta za zaposlenega, datum izdaje in podpis lastnika. Izkaznico je natisnilo podjetje H. Engel & Sohn z Dunaja, Franca pa fotografiral D. Rovšek iz Ljubljane.

____________________________________________________________

Kraj: Rakek
Datum fotografije: 1905
Avtor fotografije: Davorin Rovšek, Ljubljana
Zbirka: Ivanka Gantar
Skenirano: 24. 11. 2011 Ivanka Gantar
Oblika: Skenirana datoteka

Zdaj, ko so po naseljih kabelski elktrični vodi, telefonski pa v glavnem v zemlji, mladež skoraj, da ne ve, kaj so to šalčke. Šalčke smo rekli porcelanastim izolatorjem, na katere je bila privezana “električna” ali “telefonska” žica in so bile podobne poveznjenim skodelicam ter priročne tarče mladih fračarjev. Tudi učitelji v šoli so nas pogosto svarili pred tem kvarnim početjem, pa ni dosti zaleglo.

Slikano je bilo v oblačnem in deževnem vremenu, saj se na makadamski podlagi odsevajo luže in zakrpe.

	Hiša v ospredju je Rakovcova. Pred nekaj leti so jo podrli in na njenem mestu zdaj stoji lepa in moderna stanovanjska hiša, v katero sta se z Rakeka preselila Drago Mazij in njegova žena Valči, ki je bila rojena v prikazani hiši.Zadaj levo je Martinova hiša v kateri živi Jože Mulc — Martinov Jože.
	Glede na postavo in držo možakarja na sliki sem popolnoma prepričan, da je to France Mesojedec — kovaški mojster, ki stoji pred svojo hišo, v kateri je imel tudi kovačijo. Danes je Mesojedčeva hiša prazna in pred njo mnogokrat prodajalci prodajajo sadje.Trta, ki se jo vidi pred Mesojedčevo hiše se je od takrat do danes močno razrastla.

____________________________________________________________

Kraj: Cerknica
Datum: 1958
Avtor: Slavko Hren
Zbirka: Slavko Hren
Skenirano: 9. 11. 2011 (Slavko Hren)
Oblika: skenirana datoteka