1930 Jezero – Skadolca
Skadolca, Suhadolca, Suhadolica, Skadulca, Suha Dolica, Suha dolica, Suha Doljca, Suhadoljica, Suhodolica. Toliko poimenovanj sem našla.
Jezerci smo rekli Skadulca in nič drugače!
Prišla sem v šolo. Tam smo se učili o pritokih Cerkniškega jezera in mednje je spadala tudi omenjena estavela. Učiteljica, takrat še tovarišica, je rekla: “Pritok izpod Javornika je Suhadolica”. “Ma kakšna Suhadolica”, sem se jezila sama pri sebi. “Jezerci pa vendar vemo kako je prav.”
Doma sem svoje dileme potožila mami in mi je rekla: “Mi res pravimo Skadulca, ampak prav je tako, kot je rekla tovarišica. Saj je tudi za šporget pravilna beseda štedilnik”. In sem bila odpravljena z argumentirano razlago.
Tako sem začela spoznavati razliko med pogovornim, narečnim jezikom in knjižno pisano besedo.
SUHADOLCA – kat.št. 280 – (Skadulca)
(koordinate y 5449 980; x 5069 140; z 553)
Jamo so registrirali člani DZRJ (društvo za raziskavo jam), Ljubljana 15. 9. 1933
Šerko Alfred, Šerko France, Šerko Dare, Pogačnik Hinko.
Izmerjena dolžina jame 300m, 18m globine! Je estavela, jama z dvojnim delovanjem. Veliko vodo požira, ali bruha. To opazimo po trsju pred vhodom v jamo. Po dežju pa iz jame teče pravi hudourniški potok. Nazadnje je voda tekla iz jame, če je vhod čist (brez trsja).
Proti notranjosti se rov zniža in je večinoma prehoden čepe oziroma po vseh štirih. Pred nami je manjše jezerce (cca. 8x 2m in globoko 1,8m) in v desnem kotu stalno odteka voda skozi manjšo odprtino (cca. 15cm) in povzroča glasno šumenje. V notranjosti (za jezercem) sta dva sifona. Levi je manjši in blaten zato je potapljanje onemogočeno. Desni pa je glavni dotok in jamski potapljači so uspešno preplavali zelo dolg sifon (cca. 600m). Potapljač Marko Kraševec iz Ljubljane in njegov sin Matej sta v notranjosti sifona (zračni žep) montirala kovinsko lestev in posnela potop.
Raziskave podvodnih delov jame so delali tudi drugi potapljači (Tomo Vrhovec – Ljubljana, Peter Žalec – Rakek…)
Po tragični smrti Tomota Vrhovca pa je uspešno jamsko podvodno raziskovanje zastalo.
Bližnji pogled nam pričara vzdušje ob nastanku fotografije.
|
|
Iz zbirke ”Tujsko -prometno društvo za Notranjsko v Cerknici.” Fotografija je povečava na tanjšem papirju nalepljena na karton. Fotografija je bila verjetno pripravljena za razstavo. | |
Dopolnjeno 24. 12. 2011
Fotografija je objavljena v knjigi: “Janez Kebe: Cerkniško jezero in ljudje ob njem, 2011” na strani 21.
V knjigi je postavljena v časovni okvir okrog leta 1925.
Kraj: Skadolca – Cerkniško jezero
Datum: Ocenjeno na prvo polovico tridesetih let
Avtor: neznan
Zbirka: Aleksander Zgonc, Cerknica (tudi Zbirka fotografij Tujsko prometnega društva)
Skenirano: 1. 3. 2010
Oblika: Povečava, enaka fotografija je znana v obliki razglednice
Vir: ustni, Jože Stražišar – zapiski,
Mularija jezerska je sem hodila ‘srubrat’ kadit. Eni so se priučili te grde razvade, drugi pa smo iz te učne ure potegnili le strašno pekoče grlo in smo ostali nekadilci celo življenje.
Pa nismo le kadili, smo tudi raziskovali jamo in smo šli kolikor se je dalo daleč, po suhem delu. Potem nas je zaustavila voda..
Jezero je bil naš drugi dom, a ne frajla?
Tam smo sicer počeli stvari, ki se jih doma nismo upali, smo pa nekako morali skozi to razvojno fazo preiskušanja in hkrati odraščanja.
Srubrat se je takrat dobilo. Smo vlekli kadeči se cigaret, kašljali, smrkali in se počutili zares odrasle.
Dopolnil sem podatke o sliki
Zadnje čase pa Italjani hodijo po kapnike in človeške ribice….
Ne razumem??
Potapljač Marko Kraševec je v včerajšnjem prispevku na RTV Slovenija povedal, da je izmerjena dolžina sifona 800 metrov, najdaljši v Sloveniji.
Pozdrav,
v besedilu piše “Skupaj je sedaj jama dolga 1019m, rayen najglobje točke 27m gre večinoma med 10m in 18m” …
—
Konec leta 2003 smo morali čakati Božika, da nam je dostavil dovolj vode zaraziskave v Suhadolci. Takrat sva Matejem Simoničem obrnila pri 839m sifona s tem, da je sifon očitno šel še naprej.
Letos smo bil verjetno eni redkih, ki so cel november gledali skozi okno in upali, da bo še deževalo. Sicer ne vem, ali so bili na delu Miklavž ali njegovi hudički, vendar je zame bil 6.12. SMS Alena Levingerja: “4.5m” (vode v Cerkniškem jezeru) zelo lepo Miklavževo darilo. Takoj zatem so že začeli cingljati mobilci, da preverimo stanje ekipe, se dogovorimo z Alešem Stražarjem iz DZRJ Simon Robič Domžale za transportno ekipo in organiziramo polnjenje jeklenk, datum 17 in 18.12, ko smo vsi fraj. Rezultat, ekipa pripravljena, nosači bodo, Igor Vrhovec iz Norik Suba nam je
zagotovill polnjenje jeklenk v soboto in nedeljo.
Potem je bilo treba počakati.
Teden kasneje, po preverjanju vremenske napovedi, vreme bo (lepo). Še enkrat
telefoni in končna potrditev. preko tedna odpeljemo vse jeklenke v Norik,
Igor Vrhovec nam da na razpolago še svoj komplet 2x20l. Ugotovimo da ne bo
dovolj kisika, Matej Mihajlovski ga naroči. V petek 16.12. popolne napolnimo
še zadnje jeklenke.
17.12 pride ob 7h zjutraj pome Aleš Stražar z domžalskim jamarskim
kombijem in
letiva v Ljubljano, od 7.30 je zbor pred Norikom. Tu nas že čaka Matej
Mihajlovski. Takoj za našim odhodom gresta z Iličem v Vodno jamo v Lozi.
Še zadnje dopihovanje po jeklenkah, analize mešanic, natovorimo in smer
Cerniško jezero, jama Suhadolca. Na mostu čez jezero vrževa še oko na merilo
– 3.8m vode, dovolj je bo.
Ob 9h smo tam, čakata nas že Iztok Arnol in Boštjan Osterman, oba iz DZRJ
Simon Robič Domžale.
Sformiramo ekipe, potapljali se bomo Matej Simonič in Primož Kumše kot prva
ekipa, Marko Lah in jaz kot druga ekipa. Nosili bodo Dejan Berguš, Aleš
Stražar, Iztok Arnol in Boštjan Osterman.
Stražar napne vrv in začne se transport opreme po hribu dol.
Kako uro kasneje je oprema ob vodi, gremo se obleč v suhe obleke.
Prva ekipa štarta ob 11h, odvlekla dosta dve Al7 z EAN50 do prve ožine (cca
370m v jami) in Al80 z EAN32 do prvega podora (cca 480m) slabih deset minut
za njima štartava Mare in jaz kot druga ekipa. Cilj je dostavit vsak po dve
Al80 z 30/30 do druge ožine na 650m, ki je z 27m tudi najglobja točka
potopa.
Ta ožina je za potapljače z jeklenkami na hrbtu neprehodna.
Ko z po kakih 20 min Maretom prideva preko prve ožine mu po kakih 10m crkne
glavna luč.
Najprej pomislim, “no, saj je bil lep izlet” potem pa se takoj oba
zaveva, da
je prva ekipa malo pred nama in da se v bistvu že vračata. Tako se odločiva,
da nadaljujeva pot in res po 50m, takoj za šahtom, kjer jama pade z 6m
na 14m
srečava Primoža in Mateja, ki se vračata. Ure, ki smo jih v preteklih letih
porabili za treninge ekipe se v trenutku obrestujejo. V 4 minutah sta luči
zamenjani, Matej nadaljuje pot ven na rezervni luči, iz jame prideta ob
12.15h. Midva z Maretom šibava dalje. Pri pri prvem podoru ugotoviva, da ena
od jeklenk ki ležijo tam pušča. Ker je puščanje minimalno se odločiva da jo
vseeno pustimo not.
Do konca najine poti potem ni zapletov, jeklenke odloživa na dogovorjenem
mestu, ravno tako že pripravljen kolut z 200m označene vrvice.
Na povratku se Mare zatakne v ozini na cca 600m. Argon ima montiran na 2×20
ob strani. Malo nazaj, jaz mu argon potegnem ven, zleti čez, jaz tik za
njim.
Na drugi strani gre argon nazaj na svoje mesto, do konca potopa potem ni več
težav. Potop zaključiva ob 13.00.
Mihajlo se ne oglasi na telefon, torej gremo najprej na pico, potem pa v
Ljubljano. Ker sta z Iličem še vedno v jami, preložimo jeklenke, ki so za
napolnit, iz domžalskega kombija v Primožev avto.
Zvečer se spet slišimo, jeklenke so napolnjene, jaz se se spravim limat
rokavice, ki mi puščajo.
18.12. Ob 7h je zopet Aleš pri meni, in spet smer Norik. Dejana zamenja
Robert
Čeferin iz Kranja, ravno tako bo pomagal pri transportu. Pod vodo se nam bo
pridružil še Matej Mihajlovski.
Jeklenke dopihano, analiziramo in spet smer Suhadolca. Vreme je na naši
strani, pobočje je pomrznjeno in nič ne drsi.
Danes bova v prvi ekipi Matej Simonič in jaz, s sidemounti greva preko druge
ožine do konca do sedaj raziskane jame in bova poskušala nadaljevati.
Druga ekipa so Marko Lah, Primož Kumše in Matej Mihajlovski, štartali
bodo dve
uri za nama in odnesli ven vse preostale etapne aluminijce.
Do 10.30 je oprema dol, preoblečeva se v suhe obleke.
Ko začnem sestavljati opremo ugotovim, da mi en regulator pušča. Stražar
zašiba v hrib in je kmalu dol s kompletom orodja. Mihajlo in Robi podreta
regulator in najdeta smet na nekem oringu. Ko Mihajlo sestavi regulator je
zadeva OK. Takoj zatem ugotovimo da Mateju Simoniču puščata dve novi
manometerski cevi. Na srečo imamo s sabo dovolj nadomestnih delov, tako da
uspemo vse zamenjat.
Ob 11.20h sva že oba v vodi in ob 11.24h začneva s potopom.
S sabo imava 2x12l na 300bar sidemounte in Al80 etapno aluminijco.
Potop poteka brez težav, pri prvemu podoru ugotoviva, da je čez noč iz
etapne
jeklenke ušlo 10 barov. Big deal, rezerve imamo več kot dovolj.
Ko prideva do drugega podora, grem jaz naprej. Matej mi poda dve etapni
jeklenki, dve bosta ostali tu za varnost. Nato gre čez ožino še sam.
Nadaljujeva pot do prejšnjega konca vrvice na 839m. Tu imava oba v etapnih
aluminijcah še 150 barov, tako da se odločiva, da bova zaenkrat ostala na
njih. Pleg tega je pred nama ozka razpoka, ki ni kar nič obetavna. Ne
vem kaj
sem gledal pred dvema letoma ampak to mni tako lepo kot sem si predstavljal.
Vseeno se spustim vanjo in kake 3m nižje desno zagledam manjšo dvorano in
naprej rov. Pomaham en hiter OK mateju, ki mi je že za plavutkami. Čez kakih
60m odloživa etapne alumijce. Po 100m naletiva na novo ožino, z še manjšo
razpoko. Nekako se stlačiva vanjo, vendar po 20m prideva v zamuljeno
dvorano,
na hitro ne vidim nadaljevanja. Točno na 180 metru zavežem vrvico na 2.9m
globine. Matej mi pokaže, da mu pri kolenu teče v obleko voda, vendar da
stvar ni kritična. Istočasno pa mi poda merilno tablico in pokaže naj začnem
meriti nazaj. Tako tudi storiva.
Pot nazaj je brez zapletov, vseeno Matej po drugi ožini vzame s sabo namesto
pol prazne etapne aluminijce polno varnostno. Potem potegneva vse etapne in
varnostne jeklenke nazaj mimo ožine na 600m, da se ne bo druga ekipa preveč
mučila. ožine so s idemounti precej lažje kot z 2×20 na hrbtu.
Malo za prvo ožino srečava drugo ekipo, ki grejo pospravit za name.
Mimogrede
potegneva do izhoda še Al7. Potop zaključiva ob 14.21. Trajal je 177 minut.
Ko se Matej pri avtu sleče ožame spodnji del podobleke in ven priteče
kake pol
litra vode.
Ob 15.21h je ven tudi druga ekipa, štartali so ob 13.31h.
Zunaj jame sta nas čakala tudi Alenka Bohanec in Boštjan Osterman ki sta
pomagala s transportom.
Ob 16.10 je oprema v avtih in štartamo proti piceriji.
Skupaj je sedaj jama dolga 1019m, rayen najglobje točke 27m gre večinoma med
10m in 18m, z nadaljevanjem pa ne vem kako bo. Bo treba it še enkrat
pogledat, saj se zaradi puščanja matejeve obleke nisva hotela zadrževati kaj
dolgo.
Pri akciji so tako sodelovali:
Pod vodo:
Marko Lah Dir Slovenija, DZRJ Simon Robič
Primož Kumše Dir Slovenija, DZRJ Simon Robič
Matej Simonič Dir Slovenija, DZRJ Simon Robič
Borut Korošin Dir Slovenija, DZRJ Simon Robič
Matej Mihajlovski JK Železničar
Transport:
Dejan Berguš Dir Slovenija, DZRJ Simon Robič
Aleš Stražar DZRJ Simon Robič
Iztok Arnol DZRJ Simon Robič
Boštjan Osterman DZRJ Simon Robič
Alenka Bohanec DZRJ Simon Robič
Robert Čeferin JD Kranj
Logistična podpora
Igor Vrhovec Norik Sub
Vsem skupaj hvala za sodelovanje in upam da se vidimo še na kakšni akciji
lp, Borut Korošin
_______________________________________________
Norik-sub-l mailing list
Norik-sub-***@amadej.si
http://lists.amadej.si/mailman/listinfo/norik-sub-l
Raziskave v Suhadolci potekajo že vrsto let in segajo v zgodovino vse do leta 1968, ko so raziskave do dolžine 130 m opravili Rado Gospodarič, Andrej Kranjc, France Šušteršič in Alojz Vadnjal. Leta 2000 sta Marko Krašovec in Matej Krašovec opravila raziskave do dolžine 525 m, kar sta kmalu presegla Igor Vrhovec in Gregor Pižmet leta 2001 in jamo podaljšala do dolžine 650 m. Nadaljevanje raziskav je sledilo leta 2004 v sestavi Borut Korošin in Matej Simonič do 1000 m dolžine. Vse do leta 2017 je jama ostala pri tej dolžini. Z napredkom sodobnejše opreme se je uspešno nadaljevalo tudi raziskovanje. Od slednjega leta pa vse do danes je ekipa potapljačev, ki so jo sestavljali Igor Vrhovec, Anže Abram, Simon Burja ter Sebastjan Gantar raziskala rove od zadnje izmerjene in izrisane točke pa vse do trenutnutnih 2 km.
Posnetek iz povezave je bil posnet s Paralenz kamero, katera meri globino ter temparaturo vode. Nameščena pa je bila na podvodni skuter, s katerim je premikanje po vodi lažje predvsem pa veliko hitrejše.
Kot zanimivost lahko poudarimo, da je to ena izmed redkih jam v Sloveniji s tako dobro vidljivostjo, ki pa je občasno še boljša kot na posnetku, za razliko od ostalih jam, kjer je velikokrat tudi nična vidljivost. Kot drugo pa je Suhadolca trenutno najdaljši slovenski sifon.
Če smo koga izpustili, se opravičujemo.
Wau, tako rekoč imam to pred hišo, pa se mi ni niti sanjalo!
Tudi Jezerci smo šli večkrat v Skadulco. Opremljeni z baterijami, nismo prišli daleč. Do prvega jezerca. Šumenje vode je bilo slišati nekje v trebuhu Javornika.
Nam je star očanec ob enem takem ogledu pokazal star kovanec. Bom pogledal če je še tam, kamor sem ga položil pred par leti. Bil je tam. Na enem takem mestu od kjer ga bruhajoča voda ni premaknila. Bilo je prav zanimivo. Ga bom pustil tukaj, da naslednjič pogledamo. Z njim nisem šla več v jamo, sama si pa tudi nisem zapomnila kam točno ga je dal.