1925 Otok – Drevak

Iz otoških Vrat proti Slivnici

Devetnajst jih je bilo  priča svečanemu dogodku. Pred fotografa so se postavili kar na drevaku.  Je bila to poroka, ker ima par šopek v rokah? Lahko bi bilo, saj so povezavo med  Otokom (jug) in Javorniki naredli šele leta 1932. Do tistega časa pa se je vse življenje odvijalo s čolnom drevakom, tudi poroke.

Da so se med vožnjo s čolnom posedli, so s seboj prinesli dilce, ki so jih namestili na čoln. Tako je bila vožnja s čolnom prijetnejša in udobnejša.

Otok je edina otoška vas v Sloveniji.

Vas Otok ima 11 hiš (št. 8 je v Otoških dolinah). Nadmorska višina 559 m. Podružna cerkev je posvečena svetnikoma Primožu in Felicijanu. Vas spada pod faro Stari trg, prej graščino Snežnik.

• Leta 1536 so bile 4 kmetije (grunti),
• leta 1718, – 11 kmetij,
• leta 1756,   – 9 kmetij.

Leta 1889 je bilo na Otoku 14 hišnih številk s 85 prebivalci, in leta 20o2 – 31 prebivalcev.  Otroke so v šolo vozili s čolni drevaki, po letu 1905  so imeli  šolo v hiši št 7.  Šola se je obdržala nekako do II. svet. vojne  ali mogoče  malo dlje. Danes je le še ena učenka in verjetno je  na Otoku hkrati tudi najmlajša prebivalka.

P o II. svetovni vojni, leta 1949, so zgradili  cesto pod Drvošcem in most  v Vratih. Povezali so se  proti Dolenjemu Jezeru in naprej Cerknici.

Večina vaščanov ima priimek Mulc ali Mulec.

Zgodba o prebivalcih Otoka gre nekako takole:

Otok je bil nenaseljen in v lasti graščaka snežniškega. Za zabavo na gradu so velikokrat poskrbeli potujoči glumači in muzikanti. Tako se je nekoč pri gradu ustavila eno izmed potujočih gledališč. Graščak se je na prvi pogled zaljubil v mladenko z vranje črnimi lasmi, bele polti in neskončno omamnega nasmeha. Amorjeve puščice so letele po zraku. Kako zadržati mladenko ob sebi, je bilo vprašanje. V gradu kot dekla? Nemogoče, njegova ljuba ni in ne bo dekla! Zmisel, da jo skrije na otoku, mu je bila čedalje bolj všeč. Kljub nasprotovanju njenega očeta, se je mladenka ob obljubi, da ji da cel otok, odločila ostati. Ostala je. Po žilah Otočanov se pretaka modra kri.

To je le ena izmed različic o Otočanih.

____________________________________________________________

Moški del	Kako je ta gospa šikana. Pa bi si mislili, da so bile tako lepe gospe le v beli Ljubljani. Ne, ne, na Otoku so bile prave lepotice. Veslo v moških in polača v ženskih rokah. Taka, kot kaže je bila delitev dela na čolnu. Kakor avta ne moremo voziti brez volana, tako je v čolnu obvezno veslo. In drugi nič manj pomemben del je bila polača. Izdelana je bila iz enega kosa lesa. Uporabljali so jo zato, da so iz čolna pobirali,  plali vodo, ki se je nabrala na dnu. Prav tako, kot na vsa ostala orodja pri hiši, so tudi polače označevali s hišnimi znamenji. Svoje hišno znamenje ima vsaka hiša na Otoku.
Ženski del	Je to Pepelkin šolenček? Desna se sramežljivo smehlja. Vse ženske imajo umetelno spletene lase zadaj. Niso prav gladko počesane, zato sklepam, da so si jih počesale s kamplom in s kolmom, kleščami. To je bil nekak predhodnik današnjega figara. Ko so ga segrele, so njegovo moč, toploto preiskusile na koščku papirja. Če je bil prevroč, je bil papirček v trenutku sežgan, potrebno je bilo malo počakati. Od tu beseda, da so ženske skolmane, s tem so mislili, pričeska urejena.
Združevanje - malo mešano	Mladoporočenca? Lahko bi bila, ker imata v rokah šopek. Na rokavu srajce ženin opazimo temnejši manšetni gumb. Včasih so bili ti posebno umetelno izdelani in dragoceni. Tudi pozlačene so nosili bogati gospodje. Moški imajo različno pokrite in oblikovane klobuke.
Zadnja stran	Na Otoku leta 1925. Še ime in priimek prosim. Slika  potuje po terenu, mogoče dobimo še imena.

Kraj: Otok
Datum: 1925
Avtor: neznan
Zbirka: Aleksander Zgonc
Skenirano: 21. 3. 2010
Oblika: fotografija

Vir: ustno izročilo, Logaško okrajno glavarstvo 1889 , Wikipedija. Jože Stražišar – zapiski