1933 Cerknica – Perici pri Žajfnci

Perici pri Žajfnci

Žehta,  žajfa, Žajfnca.

Slika predstavlja pranje perila na potoku Cerkniščica pri znani Žajfnci. Stopnice so dovolj dolge, da bi tu lahko pralo kar veliko žensk. Primeren prostor za izmenjavo informacij in še česa. Najbrž je bilo kar živahno.

V Žajfnci je bila včasih gostilna.  Za  časa pustnih norčij pa  zadnje počivališče pokojnega Pustka ali  kakorkoli mu je že bilo ime. Če je bilo solz premalo, so si pomagali še s kakšno drugo mokroto. Izguba je bila nenadomestljiva.

Ponedeljek je bil dan za pranje perila. Da se je  pranje pomaknilo na torek, je bilo bolj izjema kot pravilo. Pralo se je cel dan, največkrat dva dni. Kar težko delo je bilo to.” Oh žehta!” je bil vzdih, ki je bil izrečen sicer potiho, a v sebi je nosil težo in ni šel mimo ušes kar tako. Pranje na potoku poleti je bilo kar v redu, ampak kaj pa pozimi? Brrr! Ledeno mrzlo je bilo.  Ni čudno, da so imele ženske vse prste na rokah zvite od revme.

Bila sem premajhna, da bi aktivno sodelovala pri tem gospodinjskem delu, a dovolj velika, da dobro vem za njegov potek. Že v nedeljo zvečer je mama imela predpriprave za naslednji dan.  Žepne robčke – facolke, je namočila v toplo slano vodo, da se je sluz  do drugega dne razpustila. Kako bi  danes to prale? Ni bilo gumijastih rokavic.  In še eno stvar  je namočila v zelo mrzlo vodo. Bela emajlirana majolika s plavo obrobo je bila tista reč, ki ji je mama rekla ”’pust pr mir”. Tam so bile ženske stvari, krvave. Čez noč so se robčki v slani vodi odmočili,  higienski vložki prav tako in oboje je  bilo pripravljeno za pranje z ostalim belim perilom – žehto. Najprej je mama kos perila namočila v topli vodi, ga dala na perivnik ali na posebno mizo, ga z milom – žajfo namilila- nažajfala in potem z rokami zmencala. Namiliti je bilo potrebno predvsem vse  madeže in sploh vso umazanijo. To se je naredilo dvakrat in potem v žehtni lonec. Poleg vode so perilu dodali še malo praška Radion. Bil je v plavi škatli s soncem. Lonec je bil zelo velik, tja do 40 litrov je imel ali mogoče še več. In se je kuhalo. Na štedilniku – šporgetu, na drva.  Sopara, ki je uhajala izpod pokrovke – rence, je bila zoprna reč. Vonj po  lugu je napolnjeval vso kuhinjo. Zažiral se je v nosnice in grlo.  Kar nekaj časa je to vrelo. Lonec je pomaknila na kraj štedilnika in počakala,  da se je to vsaj malo ohladilo. Potem  je to perilo pobrala ven in se ga je izpiralo. V ta lug, ne prevroč,  je mama kasneje   namočila še plavino in jo oprala.  Belo perilo  je naložila v čebriček,  plavino v škaf, gor je dala še perivnik in sva šli. V Vodonosu v T’ ilovem grabnu ali v Štengarci  je bil prostorček za pranje perila za spodnji del vasi.  Na bregu, kjer se je pralo, je moral biti prod. Krogelca je sicer bližja, ampak tam je bilo blatno. Iz zgornjega  dela vasi so ženske hodile prat v Rešeto.

Tu pa pride moj najljubši del. Da sem s kareto zapeljala čez vsak kamen sploh ni treba omenjati. ”Kod pa voziš? Boš vse kamne pobrala?”  in še vse polno drobnega godrnjanja je bilo z mamine strani.  A mene ni prav nič brigalo. Včasih me je oje karete – ročni voziček, tako potegnilo in vrglo vstran, da je mama komaj ujela kareto, da se ni vse skupaj kam zapeljalo. Če je bila  voda velika,  sva šli h Štengarci, če je bila manjša pa k  T’ ilovem grabnu. Včasih sem dobila delo, da sem sprala robčke in potem sem imela prosto, se pravi igra. Kopanje je bil pravi užitek, če je bila voda dovolj topla. Spomladi sem imela vse polno dela, ko sem opazovala čudne živalce, ki so plavale in  se vozile v svojih hiškah. Samo glavica je kukala ven. Male žabice sem prav tako lovila, pravzaprav z vsemi živalcami sem si bila dobra, še belouške se nisem nikoli bala. Najboljše učne ure so mi bile tu.  Mama mi je bila tu povsem na razpolago za vsa moja vprašanja, ki jih ni bilo malo. In kamenčke sem nabirala, one temnorjave, skoraj rdeče, tako lepe in značilne za naš konec.

Drugo pomembno opravilo, da smo sploh lahko prali, je bilo kuhanje mila – žajfe. Vsako zimo, ko je bil čas kolin je bil tudi čas kuhanja domačega mila, hočem reči, ko smo zaključili s krvavicami, klobasami, salamami, špehom,  ko je bilo vse nasoljeno in pripravljeno za  v dimnik – raufnk, je sledilo še kuhanje mila.V veliko črno litoželezno posodo, ki je imela nekako 30 litrov, se je dalo vse sestavine. Od vsega se najbolj spominjam, da se je noter dalo lužni kamen, prašičji rep, ušesa, prašičje parklje, salo… in kaj vse še, je navedeno v priloženem navodilu iz kuharskega tečaja med leti 1931 – 1937.

Navodilo za  za kuhanje domačega mila

V 12 do 20 litrov vode raztopi 5 kg loja, 3 kg smole, 1 kg lužnega kamna (Seifenstein ali Langenstein) in pusti 3 do 4 ure vreti. Nato prideni 3/4 kg soli in pusti vreti še 1/2 ure. Zlij v kako posodo, da se polagoma odteče. Predno zliješ milo v posodo,  jo pregrni s cunjo in pusti ohladit in odteč. Drugi dan poberi goščo zopet v lonec (ostalo črno vodo uporabi za ribanje), prideni še 6 litrov vode in kuhaj  še 1/2 ure.  Zlij v podolgasto posodo in ohlajeno zreži na kose.

Smo to pustili kar čez noč ohladit.  Stvar se je čez noč strdila in postala milo. Pod tem strjenim milom pa je bila črna voda. Z nožem se je  naredilo majhno luknjo in  to vodo se je odcedilo proč. Milo se je  narezalo na kvadre, ki so bili veliki nekako 12 cm  x 7 cm  x 4 cm. Odlito črno vodo, ki  se je nalilo v steklenice,  smo uporabili  za ribanje lesenega poda v kuhinji ali v hiši (prostor s krušno pečjo).  Zadnje kuhanje domačega mila pri nas je bilo 23.01.1970.

Drugi bolj enostaven ali hitrejši postopek za pripravo mila je: 20 dkg stolčenega lužnega kamna, 20 dkg surovega masla, 20 dkg olja, 2 l surovega mleka, 2 šampona (takrat je bil le šampon v prahu). Mešaj in vlij. To je bilo najbrž bolj fino milo.

Pralni stroj Candy uvožen iz Italije smo pri nas kupili 29.12.1967. Njegova cena je bila 287 000 din. Od takrat naprej mi  je moj pomočnik vedno na voljo.

_________________________________________________________

Perici - mati in hči	Stopničke  narejene prav za pranje perila. Najbrž so tako zloženi veliki kamni – škrli. Kupi materiala zadaj, majhno okence na hiši, leseni plotovi. Perici sta kar lepo odpravljeni. Prva je obuta v bele šolenčke in ima čez lahko poletno obleko zavezan predpasnik. Njuni obleki sta bolj meščanski kot kmečki. Na lesen perivnik se je perica malo naslonila, namočila kos perila, z njim udarjala po perivniku, ga malo ožemala, izpirala in tako se je pralo. Tukaj kot  kaže nekaj večjega, lahko bi bila kaka rjuha. Moški je bolj gledalec kot kaj drugega.Da  bi jima  pomagal prinesti perilo do potoka  je še mogoče, kaj več pa ne. Pranje  je bilo izključno v domeni žensk. Moški je pokrit z velikim klobukom. Pri posnetku me moti, da nimata škafa poleg sebe. Od kje sta jemali in kam sta dajali perilo?
Kostanji pred Žajfnco	Edino kar bi bilo prepoznavno,  je stavba Žajfnce. Med drevesom in streho kuka zvonik cerkvice sv. Roka. Kaj je bilo v stavbi pred Žajfnco?  So tu kuhali žajfo in zato ime Žajfnca? Kostanjev ni več,  struga je zasuta.  S slamo kriti skedenj je zamenjala druga stavba. Je bosonoga deklica z atkom ali je prišla s pericama? Kaj je na tleh med njima?  Škaf za perilo  ali kareta, v kateri sta pripeljali žehto?
Zadnja stran	Perice, skrajno desno Žajfnca (leto več ali manj), 1933. To je zapisala Breda po pripovedovanju očeta. Vsakič posebej, ko vidim zapis  na zadnji strani fotografije, se v mislih zahvalim osebi, ki je naredila kakršenkoli zazanamek. Hvala!

Kraj: Cerknica
Datum: 1933
Avtor: neznan
Zbirka: Breda Sikkens
Skenirano: 15. 5. 2010
Oblika: Fotografija

Vir: ustni, domači arhiv