1927 Križna jama

Naša mati zemlja nam v svetlobi sonca kaže obraz, njena duša, ki je skrivnostna in nikoli do konca odkrita, pa je v podzemnih kristalnih dvoranah in jamah.

”Slika, žal ponesrečena, velika družba pa kaže veliko zanimanje za jamo.” Mogoče bomo kdaj kasneje prepoznali avtorjev podpis.

Zakaj je jama postala zanimiva za tako veliko število obiskovalcev? Leto pred tem  so odkrili vodni del jame naprej od drugega jezera, ki prej sploh ni bil poznan.

Ko prideš dovolj globoko v jamo, ugasneš vse luči in vidiš, da nič ne vidiš!   Z malo svetlobe raziskuješ. Vse se ti zdi nenavadno, lepo, tako povsem drugače kot zunaj.

Posnetek, ki po kvaliteti ni ravno najboljši,  v sebi nosi sporočilnost.

Najsvetlejša mladenka na levi strani ima v rokah verjetno  pohodniško kljuko, s katero je prižgala osvetlitev. Po vsej verjetnosti je tudi  fotograf  na sliki, sedi spodaj, najbližje fotoaparatu. Ko so se namestili in pripravili, je dal znak za vžig osvetlitve. Pred tem je  fotograf s kakšnim pomočnikom,  ob skromni razsvetljavi  pripravil vse za fotografiranje. To je bila skupinica prijateljev ali naključno zbrana družba za odkrivanje  Križne jame? Prižgali so na eni strani, to je osvetlitev z leve. S tem so dobili globino. Žarek v ozadju je verjetno napaka pri razvijanju ali pa je fotografija z leti zbledela. Za slikanje  so uporabljali magnezijev prah, ki je deloval v trenutku z veliko svetlobe. Druga taka možnost je bila hipermangan z aluminijevim prahom (blitzpulfer), primeren samo za črnobelo fotografijo. Težava tega je bila, da je pustil ogromno dima in posnetka ni bilo možno ponoviti. Mogoče se je to zgodil0 v tem primeru. Dim je ostal v jami tudi cel dan, če ni bilo prepiha. Na ta način so osvetljevali nekako do leta 1980, vendar le  izjemoma, ker je že prišel v uporabo fleš. Prednost tega načina je bila, da si lahko osvetlil velike dvorane, ampak ponovitve ni bilo. Se pa  je dogodila tudi kaka nesreča z osmoditvami. Zelo dober pri tem, pravi mojster, je bil Primož Jakopin, ki je naredili zelo lepe posnetke Sotočja v Planinski jami. Franci Bar pa je ”legenda” iz tridesetih do šestdesetih let. Fotoaparat je moral biti na stojalu, ker je fotografiranje trajalo več sekund. Stari fotoaparati so imeli eno funkcijo več, ki je nosila oznako T. Ko si pritisnil, se je zklop odprl in ob ponovnem pritisku  zaprl. Ta funkcija aparata je bila zelo uporabna prav  pri fotografiranju v jamah.

Za dolgotrajno osvetljevanje so obiskovalci  v jami uporabljali tudi magnezijev trak, ki je gorel enakomerno in se je odvijal kot urni mehanizem.

Najlepše, zaradi česar hodimo v jame, so kapniki. Dva vidimo na fotografiji  zadaj. Križna jama je znana tudi po pestrosti  drobnih in malih živalic, ter  po številu živalskih vrst. Uvršča se na četrto mesto na svetu.

Jame me nikoli niso posebno zanimale. Veliko bolj všeč mi je to, kar je zunaj. Potem pa sem že pred veliko leti spoznala Trohovega Lojza. Njegovo dojemanje skrivnosti podzemnih svetov mi je odprlo novo dimenzijo. Pojdite  enkrat v Križno jamo z njim.

Obljubil mi je, da bo  poiskal točno lokacijo posnetka, v kar sem sveda prepričana.

Osvetljeni del fotografije	Se mi zdi, da se držijo zadovoljno, malo na smeh. Gospa ali gospodična ima zelo kratko krilo za tisti čas. So ji naročili, da za v jamo obleče krajšo, posebej za ta podvig primerno. Tudi moški so oblečeni kot za na kak svečan dogodek in ne za v podzemni svet.
Temnejši del fotografije	Bolj se vidijo kot obrisi, a vseeno je videti moškega s kravato zgoraj, poleg pa ženska v beli ali zelo svetli bluzi.
	Benčina, Stari trg Tujsko – prometno društvo za Notranjsko v Cerknici Štev. 250 Benčina je bil gostilničar iz Starega trga.

Kraj: Križna jama
Datum:03.07.1927
Avtor: neznan
Zbirka: Sander
Skenirano: 14. 4. 2010
Oblika: fotografija

Vir: Lojze Troha