1962 Podgora – Ata s kravo
Carov at’k ali Alojz Škrbec iz Podgore je svojo kravo Cilko gnal na udo. Domov grede se je ustavil pred Kraščevo hišo, da ga je sorodnik ujel v svoj fotoaparat. Nehote je na sliki zabeležil še obisk pri sosedovih.
Fotografija je nastala leto pred njegovo smrtjo, torej leta 62. Ata je svojo kravo dvakrat na dan napajal v vaškem Skədjencə, ki se nahaja pod vasjo. To je bilo edino napajališče za živino v vasi. Za napajanje živine so uporabljali betonsko korito, ki so ga ročno polnili z lesenim kuorcem na štilə. Z njim so vodo zajemali v izviru. Vodo iz tega izvira so zajemali tudi za pitje. Za pranje pa so si vaščani malo naprej na polju zgradili perišče imenovano Siga. Ko je v poletni vročini voda v izviru presahnila, so hodili napajat v Sigo, ko pa je tudi tam pošla, so hodili po vodo prav v Viševek in živino napajali doma.
____________________________________________________________
 |
” At’k je bil dobričina” se ga spominja hčerka Štefka – njegov zadnji otrok, deseto dekle po vrsti. “Mene je vedno cartou.” Njegovo razvajanje je opisala z naslednjimi spomini: “Ko sem bila še majhna punčka, smo meso sušili v dirə na podstrešju. V izbə je at’k delal košare, grablje, pa štile... tja sem ga šla najraje pogledat. S prstkom sem pokazala na meso, ki je viselo in ga prosila naj mi ga da košček. Ata mi ga je vedno odrezal, košček špeha ali kaj drugega. Ko pa ju je pri dejanju zalotila mama, je začela kričat: ” Kaj hodiš fjəhtat! Kaj boš pa v gozd jemal?” In mala Štefka je bila tepena.”V zimskih mesecih, ko se je močno ohladilo, je a’tk svoj virštat iz izbe prestavil kar v hišo.” |
 |
Pri sosedovih so dobili obiskovalca. Ta se je pripeljal na kolesu, ki je bil za tisti čas običajno prevozno sredstvo. “Nabava kolesa ni bila kar tako. Običajno je bilo potrebno najeti posojilo, da si ga lahko kupil”, se spomni tast.” Ena plača je bila premalo. Staro kolo je stalo, če se prav spomnim, 16.000 din, ko sem odhajal v vojsko.” (l.59) “Dali so tudi po enega vola za kolo. Največkrat pa so bila kolesa skəp zmašjena. Lahkov France je imel tako kolo, da je moral s seboj nositi bətəc, da je z njim zabijal kajlo“ |
____________________________________________________________
- gnat na udo = gnati na vodo; delati, povzročati, da pride žival pod nadzorstvom na določeno mesto
- Skədjenc = domače poimenovanje vodnega izvira; najbrž iz besede studenec, ki pomeni manjši izvir vode
- s kuorcem na štilə = s korcem , kar pomeni s posodo z dolgim ročajem za zajemanje tekočine.
- cartat = pretirano negovati, razvajati
- dira = sušilnica mesa
- fjəhtat = prositi, moledovati
- virštat ali ponk = delovna miza, zlasti mizarska
- kajla = zagozda
- bətəc = majhno kladivo
- hiša = največja soba v hiši, kjer sta običajno spala starša, čez dan je služila kot družabni prostor, v zimskih mesecih pa tudi kot delavnica. Običajno je bila v njej tudi krušna peč.
____________________________________________________________
Vira:
- Jože in Štefka Urbiha, Podgora
- Slovar slovenskega knjižnega jezika
____________________________________________________________
Kraj: Podgora
Datum: 1962
Avtor: Roko Jakovac, Kranj
Zbirka: Jože Urbiha, st., Podgora
Skenirano: 2. 8. 2010
Oblika: fotografija
RSS - Posts
Kaj to pomeni, če so živino napajali pod vasjo (časovno in po metrih) ali kako daleč so morali po vodo v Viševek in kako so jo pripeljali domov?
Do napajališča je ata rabil zelo malo, saj je bilo od njegove hiše oddaljeno manj kot 100 metrov. Tudi drugi vaščani niso imeli daleč, saj je Podgora majhna, gručasta vas.
Do Viševka pa je malo manj kot 2 km. To pa res ni dosti, pomislimo danes. Ampak to včasih ni bila tako malo. Ko je voda v Skədjencə presahnila, so morali doma oširati konje in zapreči voz. Na voz so naložili sode in se odpeljali po vodo v sosednjo vas. Vodo so ročno natočiti in nato še pot domov in napajanje živine. Vse to je kar zamudna reč. A tako je šlo le tistim, ki so bili bolj bogati. Revnejši pa so se še bolj “namatrali”. Za prevoz so uporabljali vole. Na voz so pa naložili vse, kar je držalo vodo. Nekateri so imeli tako slabe sode, da je večino vode že med potjo izteklo. Takega življenja si danes tudi zamisliti ne moremo. Pa ni tako daleč nazaj…..starejši se ga pa še spomnijo.
Hvala Janja. Zato sem te tudi o tem vprašala, ker je danes vse tako samoumevno.
Tudi jaz imam spomine na vodo. Stanovali smo v Starem trgu, v kaplaniji. Vodo smo hodili iskat k štirni, ki je blizu šole pri Brežičku. Do tja je kakšnih 200 m in vso potrebno vodo je bilo treba znositi po klancu navzgor. Seveda smo z njo varčevali, ne da bi se tega zavedali.
Ko sem bil star tri leta, smo se preselili v Begunje, tam pa smo imeli vodovod. Mama mi je kasneje pripovedovala, da sem v Begunjah, kadar je bila pipa odprta, večkrat jokal, da bo vsa voda iztekla.
Krave gnat na pašo je bilo tudi pri nas nekoč skoraj vsakdanje opravilo, tako da je bilo nemalokrat potrebno kar tam narediti marsikatero domačo nalogo. Če že ni bil čas paše, se je krave vsaj gnalo na “udo”, da se je prihranilo “trumpanje” (črpanje) vode iz štirne. Ves skupaj je bilo bolj zanimivo če se mi je pridružil še kakšen vrstnik iz vasi in smo se sproti izmišljali razne igrarije. Krave brez nadzora pa urno na boljšo pašo, v najslabšem primeru pa v najbližji “zieunәk” (zelnik). Ob vračanju proti hlevu me je vedno skrbelo prečkanje glavne ceste in srečanja z avomobili, kar se je enkrat tudi zgodilo ko je avto trčil s kravo. Ker se naklon poti proti cesti začne dvigovati, je bila pot skoraj vedno zaznamovana s kravjeki in bi bila lahko imenovana “Drek štras” kot še sedaj na D. jezeru poimenujejo eno izmed kravjih poti.