1967 Cerknica – Pogačnikova trgovina
Na Placu je bila po 2. svetovni vojni trgovina z mešanim blagom najprej v Kravanjevi hiši. Ko se je Manufaktura, ki je bila v Pogačnikovi hiši leta 1961 preselila v Žumrovo hišo, se je pri Pogačniku nastanila elektro trgovina. Ko pa je bila odprta takratna Blagovnica nasproti občine, se je elektro trgovina preselila v novo zgrajeno blagovnico in se je trgovina z mešanim blagom preselila iz Kravanjeve v Pogačnikovo hišo.
Slika prikazuje prodajalko Marijo Urbas, ki je oblečena v svetlo rjavo haljo pri tehtanju in polnjenju škrniclja s špageti. Desno stoji Janko Vidrih, levega pa se samo po njegovem desnem ušesu in rahli pleši ne da prepoznati. Marija ravno tehta na tehtnici Beta. Te tehtnice je proizvajala od leta 1933 pa do leta 1960 firma Titan Kamnik. Desni kvadratni pladenj tehtnice je bil namenjen blagu, levi okrogli pa utežem. Ta tehtnica je brez uteži potegnila do enega kilograma. Skala je bila razdeljena na dekagrame.
Ljudje so takrat mnogo hrane pridelali doma in v trgovini kupovali le najnujneše stvari. Prav tako ljudje niso bili tako razvajeni, kot smo danes. Zaslužki so bili manjši, zato je bila izbira v trgovinah skromnejša. Uvoza ni bilo, domača prehrambena industrija pa je bila precej nerazvita.
____________________________________________________________
 |
V trgovinah so bile vedno vrste, čeprav so ljudje kupovali le najnujnejše stvari.
Malo izdelkov je bilo, vsaj kar se jaz spominjam, embaliranih. To so bili: cikorija, proja, knajpova kava, cigarete… Danes nepojmljivo, ko imamo najrazličnejše sorte vin, različnih vsebin po steklenicah, vendar se dolgo po vojni v trgovinah ni prodajalo vina. Tudi potem, ko je vino prišlo v trgovine, so ga ljudje v glavnem ločili po barvi: belo in črno. Po sortah in vrstah ga niso ločevali. Danes ga ločimo po sortah in vrstah, vemo katera vina je potrebno dekantirat, vemo, katera so barikirana … V teh trgovinah praktično ni bilo možnosti izbire. Kar ti je prodajalec dal na mizo, si moral vzeti. |
 |
Še precej časa po 2.s.v. (ko že ni bilo več kart) se je dobil le rjav, takrat so rekli manj kvaliteten sladkor. Ko so v Kravanjevo trgovino dobili bel sladkor, je bila vrsta ljudi dolga do lipce, vendar je sladkorja zmanjkalo, preden bi ga dobili zadnji kupci. Danes pa je ravno obratno – rjav sladkor je bolj cenjen od belega in tudi dražji.
Kako lepo so dišale sredi petdestih let prve dišeče “žajfe”, ki se seveda z današnjimi toaletnimi mili ne morejo primerjati. Pa vendar so bile mnogo boljše kot mnogokrat doma narejene “žajfe” iz lužnega kamna in govejega loja. |
 |
Večino artiklov so tehtali sproti. Tehtala se je moka, sladkor, sol, testenine… Trgovec je z vevnico ali tudi z golo roko polnil blago v papirnete škrniclje ali škrniceljčke in dodajal ali odvzemal dokler kazalec na tehtnici ni pokazal zahtevane teže.
Tehtali so tudi bonbone. Trgovec je imel shranjene v ležečih kvdrastih steklenicah, ki so imele ne sprednji strani nagnjeno odprtino, da je bilo bonbone možno zajemati z manjšo vevnico in jih polniti v papirnate vrečke. Bonboni so se vpojnega papirja hitro oprijeli in se jih je papir držal še nekaj časa v ustih, saj se je papir vrečke vedno zatrgal, ko si jemal bonbon iz škrniclja. |
 |
Tudi olje in kis se je sproti natakalo. Olje je bilo v trgovini v velikem sodu in je trgovec z zajemalko natakal olje v steklenico, ki si jo prinesel s seboj. Doma smo imeli eno steklenico za olje in eno za kis.
Pri salamah si imel na izbiro ljubljansko ali šunkarico. Jaz sem imel rad ljubljansko, sestra pa šunkarico. Tudi črnilo smo kupovali “rinfuzo”, tako, da ti je prodajalec v glažek, ki si ga prinesel s seboj nalil črnilo. Blagajne ni bilo. Pokasiran denar je bil enostavno shranjen v predalu. Ne spomnim se, da bi bilo kdaj kaj oropano. Jaz sem naprimer vsak teden enkrat nosil denar šestih trgovin in podjetij iz Cerknice v majhni torbici “procaku” s kolesom na Rakek na banko in sem vedno vse srečno oddal na banki, kar je g. Strohsack na blagajni preštel in potrdil. G. Strohsacka sem občudoval, kako hitro je prešteval bankovce. Lopovov ni bilo, saj niso mogli bežati, ker bi jih hitro ujeli, saj niso imeli niti biciklov. Nekaj koles so imeli le miličarji v Cerknici, ki so se vozili s kolesom in s puško čez rame. Račun, če si ga slučajno zahteval, je bil na preprostem obrazcu, mnogokrat na koščku papirja, največkrat pa na škrniclju, seveda ročno napisan s tintnim svinčnikom, ki ga je trgovec vzel izza ušesa, trgovka pa ga je imela po navadi v zgornjem levem žepku halje. Seštevalo se je ročno, tako, da je trgovec vse cene podpisoval na kupček in na koncu seštel, seveda brez kakršnega koli računalnika. |
Kraj: Cerknica
Datum: Pozna šestdeseta leta
Avtor: neznan
Zbirka: Janko Vidrih
Skenirano: 25. 9. 2010
Oblika: barvna fotografija
Stare slike 
Kupček kupljenih izdelkov je bil v moji mladosti že malo daljši. Tako se je dogodilo, da je bil listek prekratek in je prodajalka napravila dva kupčka. Vse je zaračunala v enem zamahu. Vedno je računala dvakrat – za kontrolo. Pa se ne spomnim, da bi se kdaj zmotila. To računanje na roke me je vedno navdajalo s spoštovanjem.
Spomnim se tudi prvih obrazcev za račune. Ti so bili majhnega kvadratnega formata. Prvi izvod za stranko je bil v črnem tisku in drugi za trgovino v rdečem. Vmes so dali kopirni papir.
Všeč mi jeVšeč mi je
Dolgo časa po 2.s.v. so imele trgovine deljen delovni čas. Dopoldanski delovni čas je bil od 8 – 12. Opoldne so se trgovine zaprle in so se navadno odprle popoldne ob treh. Ob sobotah ob eni uri popoldne so vse trgovine zasprle. Non-stop je prišel precej kasneje.
Všeč mi jeVšeč mi je
To pa je pravi enciklopedični zapisek. Malo od tega se spomnim. Predvsem bombonov, ki sem jih kot otrok bolj gledala, kot pa da bi mi jih kupili. Se pa spominjam, da smo kupovali mlečne karamele pri Zgoncu v gostilni. Na komad. Ena karamela je bila tri dinarje. Pa smo otroci skupaj dali ves denar in smo lahko kupili po pet ali šest karamel. Kakšno razkošje! Tudi tam papir ni šel povsem dol, pa si ga potem malo pljuval ven.
Mi je pa všeč nek nauk, ki se je zgodil v tej prodajalni. Bila je druga prodajalka, ne Urbasova Marija. Pa je prišla k tej prodajalki sorodnica, ki je pazila njenega otroka. Vpričo strank je udrihala čez fantiča. Prodajalka se je od ”sramote” kar sesedala vase. Starejša gospa, ki je bila tudi v trgovini je vse to poslušala. Ko je ta konačala s kritiko, jo je ta gospa mirno vprašala. ”Kakašen pa bi moral biti ta fantek?” ”Poslušen, ubogljiv, lepo vzgojen…”
Gospa ji je dobrohotno odgovorila: ”Takega si pa kar narišite!”
Pa sem spoznala, da idealnih, sterilnih otrok ni, razen v knjigah.
Všeč mi jeVšeč mi je
Saj res, čisto sem pozabil, da so se nenadoma pojavili napisi, da so trgovine odprte non-stop. Ta beseda se menda danes sploh ne uporablja več.
Všeč mi jeVšeč mi je
V Velikih Blokah smo imeli v mojih otroških letih tudi trgovino, na katero me spominja trgovina na fotografiji. Takrat je bila trgovka Matevževa mama. Trgovina je bila v takratni Malizjevi hiši, kjer so imeli kasneje garažo. Nato pa se je preselila v prvo vilo. Vile smo na Blokah imenovali vojaške bloke, kjer so bila stanovanja za oficirske družine. V prvi vili pa je bil poleg trgovine še bufet in v zgornjem nadstropju sobe za samske vodnike. Mika me, da bi napisala še to, da je bil poleg vil tudi Dom JNA, kjer so bili plesi in kinopredstave, ampak to ni več vezano na Pogačnikovo trgovino. Ko je bila trgovina v vili, je imela trgovka (Matevževa mama) zelo blizu do trgovine. Njihova hiša je bila le čez cesto. Matevževa mama in trgovka je pomenilo eno in isto.
Trgovina je bila seveda odprta deljeno. Včasih so vaščani prišli kar k njim domov, da jim je šla odpret trgovino, če je bilo kaj nujnega za kupit. Iz sosednjih vasi so včasih prišli z vozom, da so kupili večjo zalogo hrane kar v vrečah ali pa otrobe in krmila za živino. Otrobi in krmila so bila pogosto kupljeno blago, danes pa jih v trgovinah ne prodajajo več. Pravzaprav bi bilo hecno, da bi v Mercator centru prodajali še krmila.
Sedaj v Velikih Blokah ni več trgovine. Ljudje se z avtomobili vozijo v trgovino v Novo vas ali v večje trgovine v Cerknici ali celo v Ljubljano. V vas pride tudi potujoča trgovina, ki pripeje kruh in druga osnovna živila.
Všeč mi jeVšeč mi je
Jaz se ravno da se spomnim Delikatese v Cerknici, ko se ni bila samopostrezna. In da so mleko so prodajali v plasticnih vreckah, jogurte pa v tetrapakih.
Všeč mi jeVšeč mi je
Jaz se spomnim, ko je bila trgovina se pri Kravanjetovih. Od tu se spomnim prvih bonbonov, ki niso bili bonbonin, ampak sladkor v kosih. Temu smo rekli cuker kangel in smo ga hodili kupovat po kosu, oziroma kristalni kepi. Na Nizozemskem ga se vedno prodajajo za v kavo.
Imeti trgovino cez cesto je pravi luksus. Jaz sem kar velikokrat visela pri Mariji. Od bonbonov se spomnim, da je stric Lojze kupoval malisnice. Ce si jih nekaj casa drzal v ustih, so se stopile in prilepile na nebo. H Mariji je sel kupit tudi pasteto za na kruh, da je imel cez opoldan malico. Meni so se pa sline cedile po pasteti. Enkrat mi stric ni hotel dati malo pastete in sem mu rekla: pocakaj, ko bom velika, bom tajnica in bom imela vsak dan za malico kruh s pasteto in ti tudi ne bom dala, da ves!
V delikatesi se spomnim prve samopostrezne trgovine. Police so bile v obliki elipse in sicer ena polica zgoraj in ena spodaj. Na policah je bilo zlozeno veliko enakih stvari. Dan danes to ni vec mozno, razen se v Guci, kjer smo imeli priloznost videti se eno tako trgovinu, kjer so prodajali tudi ta crne skornje (gumaste) in crne gumaste sandale.
B.
Všeč mi jeVšeč mi je
Ne spomnim se prav dobro, kako so v tistih časih trgovci oglaševali svoje blago, se pa spomnim, da smo smetišču na Kamni gorici rekli “merkator”, najbrž po znanem oglaševalskem sloganu “Pri Mercatorju dobite vse”.
Všeč mi jeVšeč mi je