1940 Cerknica – Proti pokopališču
Tudi fotograf je stal na Brinarjevi stezici, na poti iz pokopališča.
Slikano je s strani strani Cerknice proti Javornikom, od sedanjega križišča, ko se zavije k vrtcu in zdravstvenemu domu.
Še mlado poletje je. Krompir na levi je pravkar zacvetel. Na naslednji njivi valovi žito. Naprej na Rožentovem so pokosili prvo seno in ga zdevali v kopice. Prav gotovo je nedelja in bo seno ostalo v kopicah do ponedeljka. Ob nedeljah se ni opravljalo težkih kmečkih del. Mogoče gredo od maše, ki se bere ob kresu, saj je zavetnik cerkvice na pokopališču Janez Krstnik, ki goduje 24. junija.
Dvajset let pozneje, piše se leto 1960, na velikonočno soboto popoldne. Eno njivo nazaj pred krompirjem, proti Cerknici raste hruška. Pod to hruško sedi deklica. Velikonočni žegen je opravila. V naročju drži majhen cekarček, zelo majhen. V njem je prostora za košček potice, en košček suhe kuhane šunke, koreninico hrena in nekaj trdo kuhanih jajc. Premišljuje ali bi eno jajce pojedla, saj je lačna, ker je pripešačila iz Jezera do Cerknice in sedaj mora še do doma. Odgrne lepo izvzen prtič in prične lupiti jajce. Iz šole se vrača Zvonka. Zanima jo kaj deklica počne. Ta ji razloži, da je lačna in bo eno jajce kar pojedla. ”Če ne daš še meni enega, bom šla k tvoji mami povedat, da si ga pojedla.” In tako družno pojesta vsaka eno žegnano jajce.
____________________________________________________________
 |
Breda je za to fotografijo napisala: ” Na poti z britofa. Mamca ne vem katera je, zadaj sta Fani in Mima.”
Mamca jih ima štirideset, mogoče petdest. Taka oblačila so bila za poročene ženske kar nekaj običajnega. Svetlejša ruta nam pove, da ne žaluje, kajti velikokrat so vdove ostale oblečene v črno ali temno kar vse življenje. Poleg Mime hodi fantič, zadaj hiti še nekaj ljudi. |
 |
To grmovje je bila prava ločnica. Ko si prišel iz Jezera na to stran pokopališča in še mimo tega plotu z grmovjem si bil že v Cerknici.
Posekali so ga nekako takrat, kot so speljali sedanjo cesto po nekdaj Brinarjevi stezici. Prej je bila cesta za vozove in zelo redke avtomobile mimo Brinarjevih in Žurgovih. |
Slovarček:
- britof – pokopališče
- mamca – starejša ženska
- početi – delati
- zdevati – naložiti, zložiti (seno v kopice)
- žegnan – blagoslovljen
Kraj: Cerknica
Datum: 1940
Avtor: neznan
Zbirka: Breda Sikkens
Skenirano: 18. 6. 2010
Oblika: Fotografija
RSS - Posts
Za grmovjem na levi se skriva cerkev sv. Janeza Krstnika. V zvezi z njo je zanimiva prigoda iz 18. stoletja, ki jo opisuje Janez Kebe v knjigi Loška dolina z Babnim poljem, str. 312.
Upravnik hoherškega gospostva Anton Zeller je zapisal, da nikakor ni utemeljena ohranitev cerkve, saj stoji na samem, ni uporabna za lokalno kaplanijo in nima imetja. Ko je dekan Urban Krivec nekega večera želel opraviti pregled cerkve, so Cerkničani planili nanj, ker so mislili, da je prišel cerkev zapret. Cerkniški župnik Gašper Faber je zaradi reakcije domačinov zaslužil opomin in kazen. Zaradi dogodka je bilo zaslišanih več ljudi: Jakob Dragolič, Marija Visar, Miha Dovjak, Miha Srebrnak, Andrej Cingel, Pavel Keržeč, Margareta Srebrnak, Marija Sežon in drugi. Cerkveni služabnik (mežnar) Jakob Dragolič in ključar Matija Visar sta izgubila službo kot neprimerna, na zaporno kazen je bila obsojena tudi Margareta Srebrnak. Cerkev pa je le ostala, ker bi njeno zaprtje izzvalo še veliko večji upor kot takrat, ko so jo želeli samo pregledati.
Meni je zadeva interesantna zato, ker smo tu prvič v pisnem viru srečali mežnarja Dragoliča, po katerem se najbrž rod nadaljuje z Mežnarčki (domače ime za rodbino Dragolič).
Metka, hvala za dopolnitev. Dobri so bili ti cerkničani.
Domača imena kot v vašem primeru Mežnarjevi ali Mežnarčkovi prav sigurno izhaja iz zadolžitve, ki so jo takrat opravljali. Izpeljanke iz poklicev so še: pri Kovačevih, pri Tekavčih, pri Malnarjevih…
Veliko je tudi izpeljank iz imen, pri nas je bila izpeljanka iz imena Pavle in smo bili pri Pavletovih, oziroma veliko lažje se je izgovorilo pri Pouletovih.