1953 Cerknica – Avtobus
Avtomobil ali tudi avto imenovan je cestno vozilo z najmanj tremi kolesi, ki je gnano z lastnim motorjem (bencinskim, dizelskim, plinskim ali električnim). Avto sestavljajo: školjka (s sedeži in prtljažnim prostorom), šasija (s kolesi, kretnim in zavornim mehanizmom), ter motor (z menjalnikom in diferencialom). Avto je lahko gnan na prednja, zadnja ali vsa kolesa.
Avtobus je motorno vozilo za transport potnikov, ki ima več kot 8 sedežev. Danes se avtobusi uporabljajo za potrebe mestnega in primestnega prometa ter turizma.
Kot pravijo, naj bi bil ta avtobus na sliki star Fiatov avtobus, sicer prirejen in obnovljen iz starih vojaških kamionov. Sorodnik voznika tega avtobusa je mišljenja, da je morda avtobus znamke Setra. Glede na obliko znaka z napisom firme, ki je pritrjena spredaj v sredini, takoj pod srednjim vertikalnim nosilcem vetrobranskih stekel, je moje mnenje, da je oblika napisa Fiatova. Voznik tega avtobusa je bil Janez Lovko – Urbanov, to je fantiček, ki je iz prestrašenega dečka z velni in mašnico pri fotografu postal veseli traktorist pred Bajčkom, kar je oboje že bilo objavljeno v Starih slikah. Janez je ta avtobus vozil na realciji Ljubljana – Prezid – Ljubljana in je po navadi v Prezidu tudi prespal.
K avtobusu sta se veselo in ponosno postavila Janez Lovko – Urbanov s Peščenka in Janko Vidrih – Cibov s Podpeščenka. Bilo je to leta 1953, ko se je Cibov Janko vrnil od vojakov in se mu vojaška frizura še ni obrasla. Slikano pa je pred staro Urbanovo hišo na Peščenku.
Janez Lovko in Janko Vidrih sta bila prijatelja, kasneje zaposlena v Kmetijski zadrugi in nazadnje kot kolega reševalca v Zdravstvenem domu Cerknica.
Napis na boku avtobusa pove, da je lastnik vozila podjetje Avtopromet Gorica, ustanovljeno leta 1952, ki je leta 1964 svojo prevozno dejavnost razširilo tudi na turistične prevoze.
Avtobus nosi staro jugoslovansko registrsko tablico. Vsaka jugoslovanska republika je imela na tablici začetnico imena republike in S pomeni, da je avtobus registriran v Sloveniji pod številko 7914.
Avtobusi so imeli prostor za prtljago na strehi. Vsak avtobus je imel zadaj pritrjeno kovinsko zložljivo lestev, po kateri se je sprevodnik povzpel do prtljažnika na strehi avtobusa, potniki pa so mu podajali ali pa prejemali prtljago. Na postaji je moral sprevodnik na streho v vsakem vremenu. Pomislite, kakšna je bila prtljaga v dežju in v prahu, čeprav je bila včasih za silo pokrita s cerado, saj ceste takrat niso bile asfaltirane. Za avtomobili se je prašilo in kadilo, kot bi gorelo. Danes na avtobusih ni več sprevodnikov. Njihovo delo so prevzeli šoferji.
In kako je bilo takrat s kajenjem v avtobusih? Ne boste verjeli, v avtobusih so se cigarete veselo kadile, čeprav je bila v vsakem pritrjena tablica, na kateri je bil napis “kajenje prepovedano”. V nekaterih avtobusih je bila celo tablica z napisom “pušenje strogo zabranjeno”. Niti tablica, na kateri je bil napis “med vožnjo govoriti z voznikom ni dovoljeno”, ni dosegla tega, čemur je bila namenjena.
V vsakem avtobusu so bile dostopne tudi vrečke, v katere se je bruhalo – kozlalo. Kaj je bil vzrok, da se je v avtobusih vedno bruhalo? Morda ljudje niso bili vajeni vožnje v vozilih s slabim vzmetenjem, vožnje po slabih cestah in v avtobusih brez klimatskih naprav. Svojska aroma izbruhane hrane je po domino principu povzročila, da so mnogi prehitro pokazali, kaj so pojedli. Že dolgo nisem opazil bruhanja v avtobusu.
Zadnje kolo avtobusa je podloženo, da ne bi avtobus ušel po klancu navzdol. Pred Urbanovo hišo je namreč strmina, ki se konča šele v vznožju Peščenka.
“Pa pazi, da ne boš sedel na kolesu!” je bilo mnogokrat navodilo skrbnih mater, ki niso poznale zakonitosti togega telesa, kot ga predvideva teorija terestrične mehanike. Ljudje so bili prepričani, da na sedežih, ki so nad kolesi bolj ruka, kot na drugih sedežih.
Običajno so bile avtobusne postaje ob gostilnah, tako, da so ljudje lažje počakali v slabem vremenu, pa tudi glede žeje je bilo tako bolje. Spomnim se znanega Cerkničana, ki je rekel; “Hvala bogu, da se avtobus ustavi pred gostilno in ne pred cerkvijo”!
Avtobus je imel motor spredaj v prostoru za potnike in je zavzemal velik del notranjosti. Motor je bil pokrit s pokrovom podobnim nekakšni kopici.
Potovanja z avtobusom, četudi na kratke razdalje, so bila doživetja. Upam, da bo precej komentarjev za dopolnitev tega prispevka.
Hvala Metki Dragolič, Jankotovi hčerki, za podatke, ki so mi bili v pomoč pri pisanju prispevka.
Slovarček:
- cerada: ponjava
- terestričen: zemeljski
Kraj: Cerknica
Datum: 1953
Avtor: neznan
Zbirka: Metka Dragolič; Heda Opeka
Skenirano: 25. 9. 2010; 10. 8. 2010
Oblika: 2 fotografiji
Stare slike 
Kaj meni – hvala atu, ki ga sprašujem toliko, kot ga v celem življenju nisem. In prejete informacije niso nič v primerjavi s tistim, kar on ve.
Všeč mi jeVšeč mi je
Na poti iz Cerknice do Ljubljane je avtobus imel dva postanka še v začetku 70 let. Ne spomnim se, ali sta trajala 15 minut ali pol ure. Postanka sta bila na Rakeku in v Logatcu. Še iz furmanskih časov je bila navada, da je voznik pri vsakem postanku popil vsaj en špricar.
Všeč mi jeVšeč mi je
Dušan, do solz sem se nasmejala. Sem bila oz. na žalost sem še, ena od tistih, ki tudi ima težave na avtobustih. In veš zakaj tega več ne vidiš, ker se ne voziš več z njim. Pa tudi tabletke proti slabosti so medtem izumili. In avtobusi ne smrdijo več po prahu in umazaniji, kot so včasih, potem je pa vstopila še kakšna dama, ki se je malo preveč polila s parfumom, takoj za njo pa še kakšen sosed, ki je pred odhodom na hitro odpravil še živino v štali. Joj, pa na smrad po nafti, ko so pozimi zakurili gretje ne smem pozabiti. Še danes mi smrdi…. Avtobus je glavni vzrok zakaj imam najslabše spomine ravno na čas srednje šole, ko sem se dnevno vozila z avtobusom v Postojno.
Všeč mi jeVšeč mi je
Sem pozabila Dušana pohvaliti za tako posrečen opis, da kar vidim nezgodo nemarno. Tudi jaz se še vozim z avtobusi, a za razliko od Janje sem jih v šolskih letih dobro prenašala, zdaj pa mi ni hujšega kot naleteti na šolski avtobus s cvilečim hihitanjem mladih dam in bobnečimi glasovi mladeničev, ob nenehnem zvonenju mobitelov. Tudi od hrupa zna biti situacija kar kritična.
Všeč mi jeVšeč mi je
Ko se je konec šestdesetih avtobus pricjazil iz Ljubljane in zavil proti cerkniški postaji, je sprevodnik glasno oznanil na pol dremajočim potnikom: “Cerknica, za ta dnar je do tle!”
Všeč mi jeVšeč mi je
Ko je Pouletov Tone prišel iz Amerike, daljnega leta 1930 se je v Ameriki seveda pogospodil in bi bilo več kot čudno, če bi domov na Jezero prišel peš. Treba se je bilo pokazati, da je bogat, da je dobro zaslužil, tam daleč čez lužo. Na Rakeku je najel avtobus, ki ga je peljal na Jezero. Po poti sta nekje na pol poti dohitela peško in je moj oče rekel: ”Daj ustavi, bova še Buclovo mamo pobrala.”
Ali je bil tak avtobus, kot ta na sliki ali so bili kakšni starejši modeli, to mi morate povedati vi.
Všeč mi jeVšeč mi je
Spomnim se, da sem večkrat slišal izraz “poštni” kot “avtobus”.
Všeč mi jeVšeč mi je
lep pozdrav,tudi moj oce je vozil prav tak avtobus,zal pa ne morem izvedeti katere znamke je bil,kot otroku mi je vedno pravil /saurer /je bil super,pa sem se hotel prepricati na raznih forumih o tem avtobusu zal neuspesno,vem pa da jih je bilo kar nekaj dva taka v bovcu.Mogoce ima kdo od vas vec podatkov,hvala lubo
Všeč mi jeVšeč mi je
da ne bom anonimnez lp
Všeč mi jeVšeč mi je
Bomo poizkusili še kaj poizvedeti.
Všeč mi jeVšeč mi je
V 5. številki časopisa Glas Notranjske iz leta 1967 na strani 5 zasledimo prispevek Lada Milavca o šoferju prvega avtobusa v teh krajih. Šofer Matija Šega je pripovedoval, da je šoferski izpit opravil leta 1921 v Logatcu, potem pa kmalu pričel voziti avtobus za neko društvo iz Žirovnice. »Avtobus je bil za okrog 35 potnikov, bil je znamke Zaurer in je imel pogon še na verigo. O zračnicah se nam takrat še sanjalo ni in na avtobusu so bile kar polne gume, tako da skrbi glede »flikanja« res nisem imel. Bil sem sam, brez sprevodnika. Zamude so bile tudi takrat, pozimi. Če je bilo pa dost snega, pa tudi nekaj dni nisem šel nikamor. Vozovnica od Rakeka do Cerknice je bila 5 kron, do Starega trga pa 66. Proga je šla čez Bloško polico. Takrat ni bilo nobenega drugega motornega vozila na naših cestah razen, enega vojaškega Forda in še enega našega manjšega avtobusa Puch; mislim, da je bil 10-sedežni. Furmani se kar navaditi niso mogli na ropotanje, kar gledali so, živina pa po cesti. Potnikov je bilo vedno dovolj, kako so se pa med vožnjo počutili, pa si lahko kar mislimo…«
Všeč mi jeVšeč mi je
V knjigi Etnološka topografija slovenskega etničnega ozemlja – 20. stoletje, Občina Cerknica, Ralf Čeplak, 1990 Znanstveni inštitut Filozofske fakultete Edvarda Kardelja v Ljubljani, na strani 26 pa najdemo še nekaj podatkov o prvem avtobusu, ki je tod vozil po 1. svetovni vojni, tja do leta 1926. “Avtobus je bil last družbe krajevnih veljakov (vinski trgovec, dekan, župnik, lesni trgovec…). Kolesa je imel napolnjena z gumo, zato so bila zelo trda in vožnja ni bila prav nič prijetna, še posebno po takratnih cestah. Avtobus je prevažal pošto in potnike. Vozil je enkrat dnevno med Rakekom in Starim trgom. Prevozil je približno 30km/h.”
Pozneje so bila vozila že bolj izpopolnjena, tudi avtobusnih prog je bilo več. Podjetje Avtopromet Gorica je vozilo na dveh progah, Prezid – Ljubljana in Nova vas – Ljubljana. Avtobus med Rakekom in Novo vasjo je vozil trikrat dnevno. Avtobusno transportno podjetje SAP pa je na Cerkniškem pričelo delovati leta 1957 z dnevnima vezama Cerknica – Rakitna – Ljubljana in Loški potok – Nova vas – Lužarji – Ljubljana.
V omenjenem viru najdemo tudi fotografijo prvega cerkniškega avtobusa v Meletovi lasti, iz leta 1929.
Všeč mi jeVšeč mi je
Šofer Matija Šega je imel tri hčere in enega sina,ki je padel v partizanih.
Ena od hčera se je omožila na Bločice 17 in se sedaj piše Majda Kovačič.
Drugače je pa doma iz Žirovnice oziroma iz “VESELOVEGA MALNA”kjer so se pisali Šega.
Mogoče ima ona kakšno sliko ali podatek o prvem avtobusu ki ga je vozil njen oče.
Všeč mi jeVšeč mi je