1915 Cerknica – Strojna puška
Prejšnji <–prispevek istega dogodka
Plac je bil že od samega nastanka Cerknice, vedno glavno stičišče in glavni prostor za vse pomembne dogodke.
Vojna je še vedno samo vojna. Kakorkoli jo obrneš je vedno prežeta z bojem, trpljenjem, poraženci in zmagovalci.
Samopomoč vdovam in družinam s slovesnim zabijanjem žebljičev in darovanjem denarja, pa je bilo v času vojne tisto človeka vredno dejanje, ki je ljudem v stiski pomenilo žarek upanja in predvsem občutek, da ob izgubi moža ali očeta niso ostali sami.
Drugo zabijanje žebljičkov in zbiranje prostovoljnih prispevkov je bilo prav na štefanovo 26. 12. 1915.
____________________________________________________________
O izgubi življenj ne bom pisala. Povedala vam bom, kaj so možje in fantje prinesli dobrega domov, poleg življenja samega, ki je samo eno in neprecenljivo. Tudi na vzhodni fronti se je bojevalo veliko slovenskih fantov.
Štiri dobrine bom delila z vami. Dve so fantje prinesli v glavi, eno oblečeno na sebi in najboljšo ob sebi.
- Na jezeru je bil raubšic še do nedavnega ena od pomembnih dejavnosti okoliških ljudi. Košariti, loviti ribe s košem, so začeli po I. svetovni vojni, ko je eden izmed srečno vrnjenih vojakov – ujetnikov to imenitno pogruntavščino prinesel nekje iz Rusije. Jezerci so se dobro znašli in so pridobitev s pridom uporabljali. Kadar ni bilo časa ali pravega materiala za pletenje košev, so pa rezanškemu košu izbili dno in že je bil ribolovni pripomoček pri roki.
- Prav tako se lojtrni voz, kot ga poznamo danes, z lojtrnicami na levi in desni strani, pojavi po I. svetovni vojni. Prej so poznali le lojtre na sprednjem in zadnjem delu voza.
- Rubaško je fant imel oblečeno.
- Najdragocenejše je pripeljal fant iz Grahovega. Domov je iz Rusije pripeljal ženo.
 |
Ob belo pogrnjenih mizah s stoli stoji velika množica, med njimi duhovščina, pred Urbancovim taborom. Takrat je bila tam Trgovina z mešanim blagom.Uniformirani vojaški del se je postavil med mlaja proti starodavni lipi. |
 |
Ženska na levi je pokrita v belo šerpo. Šerpe so bile vedno izdelane iz t’boljšega materiala. Kot nekak dolg širok šal je to izgledalo. Na obeh koncih so bile resice.Otrok v sredini ima oblečeno pelerino. |
 |
En del Turšičeve hiše se še vidi. Kasneje so to hiško podrli. Zadaj je videti vhod v Jurčkov tabor. |
 |
Pomembni ljudje v temnih suknjah stojijo poleg visokih vojaških mož. |
 |
3.1.16.Vez z domačimi. Tudi ta fant se je vrnil živ domov in prinesel dragoceno pošto, ki jo je bil še kako vesel. |
O dogodku je pisal tudi Slovenski narod 29.12.1915 (vir)
Vir: ustni
Slovarček:
- rubaška – srajca
- rezanški koš – pleten koš za rezano krmo, ki se ga je nosilo na hrbtu
Dopolnjeno 15. 9. 2011 ____________________________________
Fotografija je objavljena v knjigi: Dežela ob Cerkniškem jezeru, Milan Škrabec, Janez Šumrada, Marjan Slabe, SO Cerknica, 1990 na strani 7. Tam objavljena razglednica je nekoliko bolj obrezana spodaj.
____________________________________________________________
Dopolnjeno 17. 2. 2012 ____________________________________
Kljub temu, da Slovar slovenskega knjižnega jezika dopušča izraz “strojna puška”, sta ga v uporabi do danes v celoti nadomestili besedi “mitraljez” in “strojnica”.
____________________________________________________________
Prejšnji <– prispevek istega dogodka
Kraj: Cerknica
Datum: 5 ali 26. 12. 1915
Avtor: neznan
Zbirka: Marija Leskovec
Skenirano: 1. 6. 2010
Oblika: razglednica
Stare slike 
V “Urbancovem” taboru, kateri je bil takrat last Josipa Udovč-a, se je 07.10.1912 rodil slovenski pesnik, pisatelj in prevajalec Jože Udovič. Po njem se imenuje sedanja knjižnica v Cerknici. Na to me je spomnil napis na taboru, trgovina z mešanim blagom- Josip Udovč. Zanimivo vprašanje, kdaj se je v priimku pojavila črka i?
Na taboru je tudi spominska plošča našemu rojaku v čast.
Všeč mi jeVšeč mi je
Udovč precej bolj po cerkniško zveni, kot Udovič.
Velika verjetnost je, da je fotografija nastala na današnji dan pred 95 leti.
Všeč mi jeVšeč mi je
In kot kaže so imeli veliko bolj prijetno vreme kot je danes.
Spreminjanje priimkov pa je vseskozi prisotno. Če pogledam samo pri našem priimku, je bilo sprva Leskovic, a se kar naenkrat pojavi Leskovec. Tudi pri Braniselj je sprva Branisel, kasneje se prilepi še črka j.
Da veliko bolj domače zveni Udovč, ”bəl po cjrkənšku.”
Všeč mi jeVšeč mi je
S pomočjo članka v Slovenskem narodu in fotografije v predhodnem postu, lahko na sliki s precejšnjo gotovostjo prepoznamo oba najvišja častnika. Stojita ob desnem mlaju, prvi z leve je stotnik Tipolo, poleg njega pa polkovnik Freyschlag.
Avstrogorska armada je nosila vojaške oznake na ovratniku. Polkovnik (Oberst) je imel tri zvezde, položene na srebrne trakove. Kot pove že naziv, je poveljeval polku (regimentu), ki je imel v svoji sestavi štiri čete (kompanije). Četi je poveljeval stotnik (Hauptmann, kapetan), ki ga prepoznamo po treh zvezdah na rdeči podlagi.
Všeč mi jeVšeč mi je
Kaj pa delajo “vrata” na taboru tako visoko???
Po sredinski navpični črti na taboru sta dve okni, spodnje okno ima izgled kot kakšna vrata, ali se motim ?
Všeč mi jeVšeč mi je
Urbanov tabor je bil prvi objekt celotnega taborskega kompleksa, zato je bil zgrajen kot samostojna utrdba. Odprtina v prvem nadstropju naj bi bila dejansko prvi vhod v stolp, vanj so vodile le lesene stopnice, ki bi jih v primeru nenadnega napada Turkov lahko umaknili.
Ko so dogradili obzidje, so napravili nov vhod, ki je bil na severovzhodni strani stolpa. Zaščitili so ga z globokim jarkom in dvižnim mostom.
Všeč mi jeVšeč mi je
Organizacijska sestava avstro-ogrske vojske
Mirnodobna vojska je formirala 16 korpusov (48 pehotnih divizij; 32 skupnih, 8 divizij avstrijskega in 8 divizij madžarskega domobranstva ter 11 konjeniških divizij), ki so štele 450.000 vojakov. Najvišja organizacijska stopnja avstro-ogrske vojske je bila armada, ki pa je v mirnem času ni bilo. Korpusi so se označevali z rimskimi številkami v naslednjem vrstnem redu: I. Krakov, II. Dunaj, III. Gradec, IV. Budimpešta, V. Bratislava, VI. Kaschau, VII. Temešvar, VIII. Praga, IX. Litomerice, X. Przemysl, XI. Lemberg, XII. Henannstadt, XIII. Zagreb, XIV. Innsbruck, XV. Sarajevo in XVI. Dubrovnik.
Divizija je naslednja organizacijska enota v avstro-ogrski vojski in je višja taktična in združena enota stalne sestave usposobljena za samostojne naloge. V vojni je bila sestavljena iz dveh brigad in divizijske konjenice, diviziskega topništva v moči brigade, divizijskega odelka in potrebnih služb. Avstro-ogrska divizija je v sestavi imela tudi zaledne enote, vendar je imela relativno slabo topništvo – 30 poljskih topov in 12 havbic.
Pod divizijo je bila kot organizacijska enota brigada, ki je združevala 6 do 9 bataljonov, kar je pomenilo približno 2 polka in je bila zgolj taktična enota. Pehotne brigade so bile oštevilčene s številkami od 1 do 122, vendar so posamezne številke manjkale.
Pehotna brigada je imela 6 do 9 bataljonov pehote oz. lovcev, saperski in pionirski bataljon, ravno tako tudi gorska brigada, vendar brez saperskih in pionirskih enot. Konjeniška brigada je imela 2 do 3 konjeniške polke, brigada poljskega topništva 2 do 3 polke poljskega topništva in en havbični polk, brigade gorskega topništva so bile sestavljene iz enot gorskega topništva, brigado utrdbenega topništva pa so sestavljale enote enako imenovanega topništva. Avstro-ogrska je imela na začetku vojne 62 pehotnih brigad skupne armade, 15 avstrijskih domobranskih pehotnih brigad, 1 avstrijsko domobransko brigado deželnih strelcev, 16 madžarskih domobranskih pehotnih brigad, 14 gorskih brigad skupne armade, 3 domobranske konjeniške brigade, 4 madžarske domobranske konjeniške brigade, 14 brigad poljskega topništva, 3 brigade gorskega topništva, 5 brigad utrdbenega topništva in 1 tehnično brigado, ki so jo sestavljali železničarski in telegrafski polk, letalske enote in avtomobilistični oddelek.
Sestavni del brigade je bil polk. Polk je v miru in vojni nastopal enotno in kot tak je bil temeljna organizacijska enota avstro-ogrske vojske. Kot že ime pove, je polku poveljeval polkovnik s svojim štabom. Polk so sestavljali 4 bataljoni in oddelek strojnic.
Ker je v polku med vojno prihajalo do izgub, so se morale teizgube nekako nadomestiti. To nehvaležno nalogo so dobili nadomestni bataljoni (marš bataljon), ki so povprečno na vsak mesec ali mesec in pol prihajali na bojišče. Ni pa bilo nujno, da je bila popolnitvena enota ravno bataljon, če so bile izgube manjše, je bila to lahko tudi nadomestna stotnija (marš kompanija). Včasih po posebno hudih bitkah na Soči je bil polk tako zdesetkan, da je nadomestna enota dejansko ustvarila popolnoma nov polk pod starim imenom.
Pred začetkom vojne je avstro-ogrska skupna armada imela 102 pehotna polka, 4 bosansko-hercegovske polke in 4 polke tiroskih cesarkih strelcev. Poleg teh je imela še v okviru avstrijskega domobranstva 37 domobranskih polkov ter 3 polke deželnih strelcev, ogrsko domobranstvo pa je imelo še 32 polkov.
Med leti 1903 in 1906 so za gorsko bojevanje opremili 3 polke tirolskih deželnih strelcev ter celovški 4. In ljubljanski 27. Domobranski pehotni polk. Ta dva so najprej preimenovali v 4. oz. 27. domobranski gorski polk Lgr, leta 1914 pa sta postala 1. In 2. gorski strelski polk.
Sestavni del polka, včasih pa tudi samostojna bojna enota je bil bataljon. V primeru, da je bila to samostojna enota, je bil to lovski bataljon, kadar pa je bil v sklopu polka, se ga je označevalo z rimsko številko ob arabski številki polka (I/22).
Vsak bataljon je imel 4 stotnije.
Všeč mi jeVšeč mi je
Dušan ali mogoče lahko iz naslova Joška Logarja bolj natančno razložiš kateri enoti je pripadal?
Všeč mi jeVšeč mi je
Ne poznam toliko, da bi lahko povedal.
Všeč mi jeVšeč mi je
Že pred časom, sem za pomoč pri iskanju podatkov za mojega očeta, ki je bil tudi avstroogrski vojak, zaprosila gospoda Marijana F. Kranjca. Velikodušno se je odzval na mojo prošnjo. Tako sem ravnala tudi tokrat.
Tukaj imamo njegov odgovor.
Spoštovana!
Malo sem pobrskal po enciklopediji pehotnega orožja, pa Vam lahko odgovorim naslednje:
Vsi naši fantje, ki so služili vojaščino poznajo puško model mavzerico.
Gre za nemško firmo-tovarna Mauser, ki jo je ustanovil Franz Mauser (1792-1861), kasneje pa brata Wilhelm in Paul Mauser razvija razne modele pušk in strojnic.
Med puškami so znani modeli M/71 in K/98, med strojnicami pa MG 34 in MG 42.
V ŠRO v Bileći sem bil poveljnik strojničnega voda in smo imeli strojnice (mitraljeze) model MG 42.
Ni strojne puške – glej SSKJ, so pa strojnice.
Strojince so lahke in težke.
Vaš someščan je bil očitno pripadnik strojničnega bataljona, vendar je napačno napisal številko 24, pa tudi ime (Mövzer),ker tega modela strojnice ni bilo! Bil pa je model MG 34.
No, važna je bila vojna pošta – Feldpost, pa je pošta prišla v prave roke.
Kdor zna malo nemško se bo znašel tudi na nemškem Googlu in zvedel vse o strojnicah med 1. in 2. svetovno vojno.
Lep pozdrav,
Marijan F. Kranjc
Za vse, ki vas zanima več o vojaštvu pa na njegovi strani.
http://users.volja.net/marijankr/index.html
Všeč mi jeVšeč mi je
Ne vem če je spoštovani g. Kranjc videl zadnjo stran razglednice.
Janko Logar je služil pri atrileriji oziroma bolj natančno pri bataljonu v katerem , so imeli 24 cm škodine možnarje. “Morser” namreč po slovensko pomeni možnar.
http://de.wikipedia.org/wiki/24-cm-M%C3%B6rser_M_98
Všeč mi jeVšeč mi je
Všeč mi je to dopolnjevanje.
Že Bojanova dopolnitev vojaških oznak je ”zakon”, ter sedaj še Markova.
Ja fantje, to je res moška zadeva. Hvala obema.
Všeč mi jeVšeč mi je
Pri strojnih puškah je služil tudi Mlakar Matevž iz Knežje njive v Loški dolini. V svojih spominih ne omenja, da se je usposabljal v okolici Beginj ampak v okolici Koritnic, na drugi strani Javornikov.
Njegova vojaška pot je zanimiva. Obstaja posnetek iz leta 1986, ko je bil še živ in je opisoval svoje dogodivščine.
Matevž je bil najprej na naboru v Ložu leta 1914, vendar zavrnjen, za dva meseca nato pa ponovno na naboru v Logatcu in potrjen k IR97. Želel je da bi ga potrdili v peti dragonski polk ker je imel ploske noge in je težko hodil, pa mu je častnik na naboru odvrnil “saj ne bomo samo hodili, se bomo tudi vozili”.
Nato je odšel v Radgono, kjer so ga po 14 dneh premestili k “geviršic regumentu”. Ne pove k kateremu regimentu, samo da je bil v Frauenbergu in da je bil njegov komandant Lovro Pogačnik, uberlajtnant (bivši poslanec ljudske stranke).
Nato so bili prestavljeni v Koritnice, on pa k strojnim puškam v Slavino. Na fronto je bil prestavljen 1916, na koncu 9. ofenzive, na Škrbino.
Na položaju nad Kostanjevico (Bilje, Fajtni hrib) je prislužil srebrno hrabrostno medaljo. Skupaj z “cugsfirerjem” Cvetetom iz Celovca, sta vsak z svojo strojno puško pregnala Italijane in rešila šesto četo, ki ji je poveljeval neki Čeh (priimka se ni spomnil).
Glede na primke častnikov sem razvozlal, da je služil v 2. gorskem strelskem polku (GRS2) tega polka se bomo jutri (20.3.2011) spomnili na slovesnsti na Cerju, saj letos mineva 100 let od ustanovitve prve slovenske gorniške vojaške enote….
Všeč mi jeVšeč mi je
Dopolnil sem podatke o razglednici.
Všeč mi jeVšeč mi je
Dopolnil sem podatke o razglednici
Všeč mi jeVšeč mi je