1939 Podcerkev – Grabnarjeva gostilna

Pred vhodom v Grabnarjevo gostilno v Podcerkvi na dan, ko so priredili veselico (lәcenc). Bilo je zelo veselo (lušnu) – za glasbo je bilo poskrbljeno, streglo je kar pet oseb.

Zakonca Antončič sta gostilno kupila leta 1933  od Maksa Sterleta in Meri (rojena Ziherl iz Cerknice). Nova lastnika sta postala Janez Antončič  iz Vrha in njegova žena Marija Rigler.

V gornjem desnem kotu sta dva drevesa, ki sta  zrasla  v še mogočnejša kostanja. Danes  ju ni več. Pod njima so se pogosto  srečevali balinarji (balincarji), pevci, nosilci dobre volje iz cele Loške doline in bližnje okolice. Posebno ob nedeljskih popoldnevih in večerih se je odmev krogel (kugә l) in petja  dobro slišal vse do srede vasi.

____________________________________________________________

V prejšnjem prispevku o  tej gostilni sem navedla, kako številčne so bile gostilne v naši dolini. Ob tem se kar samo prikrade vprašanje, kako in od česa so delovale v tako velikem številu. Precej zgovoren odgovor sem našla v Perkovi knjigi Vasi v objemu železnice, kjer citira Kmetijske in rokodelske novice  že iz davnega leta 1847: “Včasih je peljal kmet žito v mesto na prodaj in kar je skupil, je prinesel trezen domu; zdej jih je dosti tacig, ki polovico tega, kar so skupili, koj v kerčmah po poti puste...Še več druzih vzrokov pijančevanja bi zamogli povedati, pa se ne bom pri njih delj mudili, ampak brez ovinkov narpoglavitniši vzrok te gerde pregrehe imenovali, in to je: preveliko število gostivnic ali oštarij. Da je pa veliko preveč gostivnic, to sleherni ve, kterimu so naši kraji le nekoliko znani. Če pride semtertje na 82 ljudi ena gostivnica, ali ni to veliko preveč, že zraven tega še pomislimo, de mali otroci, stare babice in tudi marskiteri odrešeni možki in ženske ne hodijo v kerčme...Kamor se v tacih vaseh gospodar gane, naj gre na polje ali v cerkev; kamor se hlapec poda, naj pelje konje v kovačnico ali nej jih žene na vodo, povsod jima vinski korač spod strehe pred nosom benglja: kufrast kerčmar, prelizljiva natakarca (kelnarca) ali pa debela kerčmarica z belim pertom na pragu stoji, de jo lahko vsak že od daleč vidi.”

To je bilo zapisano že davnega leta 1847, po tem času so se gostilne pri nas še namnožile.Temu dodajam samo še ugotovitev, da so naši predniki tudi veliko furali in švercali. Še dve dejavnosti, ki so po težko in nevarno zasluženem dinarju domov vodile mimo vseh teh gostiln…

____________________________________________________________

Kdo prepozna prešerno družbo pred vrati Grabnarjeve gostilne?

	Prva z leve je lastnica Meri — Marija Antončič, spədenana, kot se za natakarico (kjəlnarco) spodobi (šika), tudi na uhane ni pozabila. Poleg nje stoji točaj (kjəlnar) Tone Perušek (kasneje ga je pot vodila v Ameriko). Sedi še ena točajka — Merina sestra Ivanka. Lastnik Janez Antončič  stoji zadaj za ženo Meri. Ugibamo, da je veseljak z razprtimi rokami eden od Peruškov, mož s steklenico v rokah pa menda eden od Rihtarčkov. Ju kdo bolje pozna?? Malo dekletce z mašno v laseh je Stana Mauko, ki nam je priskrbela to sliko. Na tem izrezu so prav vsi moški s kravato, le kelnar je z metuljčkom.
	Harmonika je v tistih časih poskrbela za glasbo, dobro razpoloženje in za ples. Tu je še točaj Ludvik Gregorič — Rihtarjev in kelnarca Zofija Žnidaršič — Samprtova. Dekletce pred njima  je Stanina starejša sestra Zinka, por. Škrbec. Moški za harmonikašem je Peter Kotnik (Ándretov). Levo od kelnace sedi Baragov (Žnidaršič) tudi iz Podcerkve.
	Redke so bile priložnosti, ko se je harmoniki pridružil tudi kak drug inštrument. Tu je še bobnar z zanimivo pikasto kravato in okrasno iglo ter srajco z enakim, pikastim vzorčkom. Šik! Ga kdo prepozna? Harmonikaš je skoraj zagotovo Zabukovec — Podgrajski iz Loža. Doma je imel delavnico, kjer je izdeloval svoje harmonike, pa tudi popravljal jih je.
	Žal na zadnjo stran niso nič zapisali.

Vir: Anita Manfreda

Kraj: Podcerkev
Datum: okrog leta 1939
Avtor: neznan
Zbirka: Mauko Stana
Skenirano: 4. 10. 2010
Oblika: razglednica