1959 Lož – S koso na kolesu
Ivan in France Zabukovec, z nečakinjo Marto na kolesu, se odpravljata kosit za ‘frišno‘. Marta (2,5 leti) in njen bratec Bernard (7 mesecev ) sta bila s svojo mamo na počitnicah pri starih starših. Plenice, ki se sušijo poleg drugega perila na ‘štriku’, so Bernardova last. Ni jih mogel imeti prav veliko, vidni sta le dve. Na počitnice so prišli, ker je bila na obisku sestrična iz Amerike in so tako preživeli nekaj časa skupaj. Ta slika je nastala z njenim fotoaparatom.
Obe kolesi sta še čisto novi. Ivanu ga je v Italiji kupil svak. Preko sežanske carine je prišlo v Slovenijo, z vlakom na Rakek – tja ga je šel potem iskat. France pa je imel vzhodno-nemškega. Kupil ga je v Sloveniji. Tega ima Bernard še danes, za spomin.
Fanta sta oblečena “za vsak dan“, v delovnih visokih čevljih. Ivan je v pumparicah, France pa nosi dolge hlače in srajco z rokavi.
Hiša, ki je na sliki, je bila malo pred nastankom fotografije obnovljena. Stara je pogorela maja 1957, ko so se vnele saje. Ta na sliki izgleda podobno, kot druge po vojni obnovljene hiše. Okna imajo namesto šestih, štiri šipe in se odpirajo navznoter. Pred požarom je bilo v zgornjem nadstropju seno in na drugem koncu izba, ob prenovi pa so uredili dve sobi in štiri ‘ podstražke‘.
S tramov visijo železni ‘drati‘ na katerih se je sušila koruza. Za hišo je bila ‘štala‘, za Francetom pa je vidna streha drvarnice in kup peska, ki je ostal od obnavljanja hiše. Greda je ograjena z latami, ki so branile kokošim, da niso vsega razbrskale.
____________________________________________________________
 |
Ivan in France sta bila mizarja in sta si ‘osovnike‘ naredila sama. Pri Ivanu je za pasom kar dobro vidna. Prav tako je bilo domače delo tudi ‘kusje‘- držalo za koso. |
 |
Za varnost niso tako skrbeli kot danes, saj deklica bosa sedi na ‘štangi‘ kolesa. Striček jo bo peljal kar s koso na rami. |
Napisala: Janja Sterle
Kraj: Lož – na Blatni gasi
Datum: junij 1959
Avtor: neznan
Zbirka: Helena Zabukovec
Skenirano: 25.10.2010
Oblika: fotografija
Stare slike 
Sem morala prav podrobno pogledati, da sem našla ”žehto,” ki se suši.
Ja plenic, ki bi se sušile tudi ni več videti.
Dorodošla Janja.
Všeč mi jeVšeč mi je
To je bilo pravo brezskrbno otroštvo, ne pa sedaj ko na vsakem koraku pravimo, slišimimo: Pazi se! Umazan boš! Umij si roke! Kje imaš čelado?
Janja, korajžno naprej!
Všeč mi jeVšeč mi je
Dobrodošla! Sem prav zares vesela, da sem dobila sodelavke tudi iz Loške doline. Tri – to je že množina. Zdaj bo lažje.
Všeč mi jeVšeč mi je
Nekako v istem casu me je mamina prijateljica peljala s kolesom iz Cerknice na Bloke. Sedela nisem na stangi, ampak na bilanci. Ne spomnim se, ce me je kaj bolelo, saj sem se morala kar fejst drzat za bilanco in stalno lovit ravnotezje. Sli sva h Petanovi Malki in se nekam. Spomnim se korit za napajanje zivine. Na poti nazaj sva obe padlia. To je bilo na Bloski polici. Cesta se ni bila asfaltirana. Ne spomnim se, ce je kaj bolelo. Kmalu za tem smo imeli lesene stolcke, ki se jih je prisraufalo pod bilanco.
Ampak si moral biti zelo previden, da nisi noge zataknil v sprikle.
Všeč mi jeVšeč mi je
Miloš, sedaj, ko imaš sliko moškega kolesa s štango pa razloži, kako smo se vozili ”pod štango.”
Všeč mi jeVšeč mi je
Še zmeraj iščemo fotografijo, kako se je vozilo pod štango. Če ne bo šlo drugače, bomo pa kakšnega spretnega fanta iz Kozarišč naprosili poleti, da nam pokaže in da ga fotografiramo.
Tudi jaz imam spomin na vožnjo na štangi. Nisem še hodil v šolo. Učenci iz Begunj so šli na končni izlet na Rab. Do Rakeka so šli iz Begunj po stari cesti s kolesi na Rakek. Mene je oče peljal na štangi. Spomnim se, kako sem padel na Rakeku, ker nisem mogel hoditi, noga mi je od dolge vožnje na štangi “zaspala”.
Všeč mi jeVšeč mi je
Vožnja s kolesom
Kot otrok sem se velikokrat peljal na ženskem kolesu in stal na polenu, ki smo ga zataknili v prečko v ogrodju pred pedali in se z rokami držal za bilavnco. Pa pazit sem moral da sem stopil z obema nogama z enakomerno težo(sočasno) na oba kraja polena. Na začetku so poleno pridržali starši, kaj hitro smo bili po nekaj kiksih in zdrsih na mednožje in med pedala, naučeni “spretne” stoje na polenu. (Se je blu toku lušnu pelat tud čez lukne v makadamu…)
Zdajšni ženski bicikli nimajo več povezave med cevmi grušta.
Ko sem se naučil vozit bratovo kolo pod štango, so trpela meča in hlače, ki so velikokrat prišle pod verigo in takrat je bil padec zagotovljen in seveda popraskana kolena, komolci,…
Mama je bila “navdušena” nad krpanjem luknjic in pranjem oljne sledi od verige.
Ušesa so imela “prepih”, zadnja plat pa je bila do jutra že ohlajena…
Lp. Jože
Všeč mi jeVšeč mi je
Jože, to si nam pa zelo sočno opisal. Prav vesela sem, ko si me spomnil na tisto varianto s polenom. Na to sem že čisto pozabila.
Dobro pa se spomnim, ko sem nekoč zlezla na moško kolo čez štango s praga pred hišo in bila ponosna, da sem že tako velika, da se znam že ‘nad štango’. Ustaviti se pa potem nikakor nisem mogla. Ni bilo druge, kot da sem zapeljala na sosedovo travo in padla 🙂
Všeč mi jeVšeč mi je
No, ‘pod štango’ sem se vozil jaz , z kolesom starega ata’ sz Kozaršč’.Ata je imel bicikel katerega je kupil po takoj po menjavi valut najbrž po drugi vojni.Tako mi je pravila stara mama , da je z denarjem ‘prišparanem’ v letih trdega zidanja pred vojno za’ en grunt kupit velicga’ po menjavi kupil to kolo. In liter hruškovega likerja.Za več ‘naj blu.’
No, menjava je bil očitno slaba.In šparati denar čez vojno vihro tudi…’slaba naložba’.
Mogoče bi o tej manjavi valut kdo vedel povedati več…
Lahko vam povem, da si moral za ‘se pod štango peljat’ imeti kar dober občutek za ravnotežje saj je štanga bila nekje v višini sredine reber.Šlo pa je…šlo…
Prijel si kolo za’ bilanco’vtaknil pod ‘štango’ nogo na desno pedalo v zgornjem položaju in se zagnal…Pri obratu je bilo treba paziti da nisi z telesom preveč udaril v ‘štango’.In je ‘en cajt šlu.Pa ne’ predougu in predjeleč, k je hitru vse bolajlu.’
Všeč mi jeVšeč mi je