Cerknica 1966/67 3.a
Fotograf Jože Žnidaršič starejši je prišel enkrat na leto v šolo in fotografiral vse učence. Ti tretarji so slikani ob istih stolih kot kot prvarji s tovarišico Nado Milavec. Lužica v sredini posnetka se še ni posušila. Razlika med eno in drugo fotografijo je v tem, da tukaj učenci stojijo, prvarji pa sedijo. Nekaj učencev je, glede na mokro vreme, obutih v čoule – gumijaste škornje.
Veliko zabave so imeli nekateri nadebudneži s tem, da so med poukom šli kao na stranišče, a jih zelo dolgo ni bilo nazaj. Da da, dolgočasno ali nezanimivo uro je bilo potrebno nekako popestriti in skrajšati. Akcija! Zamenjali so škornje med seboj. A ne le škornje istega razreda, temveč vsepovprek.
V razredu so sami Cerkničani. Na novo je v razred prišla Jadranka. Tovarišica Bibijana si je vzela dodaten čas za njeno poučevanje, ker je prišla iz Gorskega Kotarja. Tako je zelo hitro osvojila pravilno izgovorjavo in naglaševanje. Pravilne izgovorjave se je preko otroških iger, ki so se jih igrali blokovski otroci pri Brestu naučila kar tako, mimogrede. Izštevanke in razne igrice, ki so temu sledile, so bile vsakdnajik tistega časa.
Na zadnji strani fotografije so vsi podpisani, vendar sem jih šele s pomočjo Jadranke pravilno določila.
 |
Od leve proti desni, spodnja vrsta,
zadaj stojijo,
|
 |
Spodnja vrsta
zadaj stojio,
|
 |
Spodnja vrsta
zadaj,
tovarišica Bibijana Bavdek |
 |
V tretjem razredu so se že vsi podpisali in prav z istimi imeni sem jih tudi jaz prepisala. |
Kraj: Cerknica
Datum: 1966/67
Avtor: Jože Žnidaršič st. (dopolnjeno 2. 2. 2011)
Zbirka: Ksenija Trotovšek
Skenirano: 25. 12. 2010
Oblika: fotografija
Stare slike 
No, to je bil pa moj začetek v Cerknici.Ko sem kot devetletna deklica s starši prišla v Ceknico
(saj je bil ta kraj veliko večji kot Tršće.) sem kar nekaj časa potrebovala, da sem se ga privadila.Spominjam se prvega šolskega dne 3.a razred pri “tovarišici” Bibijani . Krstinčkov Srečko je sedel sam ,sem se morala prisesti k njemu. Vsi so se smejali, jaz pa nisem vedela zakaj. Do mene je bil zelo pokroviteljski in ponosen da sem sedela zraven njega.
Ko so me spraševali od kod sem prišla, sem jim odgovorila po Tršćansko ” s Trstja”.Se je Evi Žnidaršičevi zdelo čudno, kako da iz Trsta če sem pa v tako hecno naštikani bluzici. Tovarišica Bibijana se je zelo trudila z menoj in mi večkrat prinesla knjige in ko sem jih prebrala me je v kabinetu pri zbornici spraševala in seveda popravljala mojo izgovarjavo.
Imela sem jo zelo rada,vendar ji tega nisem nikoli upala povedati.Gledala sem jo kot boginjo in bila mi je ena najlepših žensk na svetu.Ko so me sošolci zvolili za blagajničarko, so mi fantički-sošolčki nagajali, mi jemali denar,skrivali copate…. imela sem leseno puščico in evotigana je enega mahnila po glavi. Takrat se nismo špecali tovarišicam,držali smo skupaj, kar velja še danes.Oh ja,kje je že to -bilo mi je lepo med njimi.
Jadranka
Všeč mi jeVšeč mi je
Spomnila sem se eno od izštevank, ki me jo je naučila Adela-sestrična Barbere Žitko-Klobčarjeve.Adela se je pisala Tavčar in je prihajala na počitnice iz Ljubljane.
Nekako takole gre:
AM BLEM BLEMŠI KATERA BLEM,
ŠČITINA MOŽETINA ROMPOM POM,
KVIŠTA NEVIHTA MUŠOL DAM,
ČOMIČOMIČOMI ,BIM BAM BOM.
Všeč mi jeVšeč mi je
Glej, glej, sploh nisem vedela, da ti prihajas iz Trsc! (Ali pa sem Pozabila). Vem, da nekje iz Prezida, ampak Trstje, si ne bi mislila. Tja sem jaz namrec poleti hodila na pocitnice. Mamina prijateljica je bila od tam doma in je sla vsako poletje tja za 3 tedne. Jaz pa z njo. Ampak iz Trsc smo sli se sigurno pol ure pes v hribe. V precudovito naravo! Cez dan sem pasla 2 kravi s sosedovim fantom, ki jih je imel malo vec. Navadil me je delati piscalke. Po pasi pa je bilo treba iti po vodo k studencu, ki se je nosila na glavi v skafu. Potem pa se po seno. Cez brezno, cez potok v strmino, s pletenim kosem na hrbtu. Ko sem bila se bolj majhna, so mi naredili majhnega, otroskega. Zelo sem bila ponosna nanj in vedno me je cakal, dokler ga nisem prerastla. Ko so bila ta opravila koncana, sem sla nabirat borovnice. Zvecer sem se po vecerji zavlekla v seno in prijetno utrujena zaspala do ranega jutra, ko je bilo treba spet na paso. To so bile res nepozabne pocitnice. Medtem, ko je bilo vrstnike sram iti na paso, sem jaz komaj cakala, da grem. Se sedaj sanjam, da bom pastirica, ko bom v penziji. Ce gres se kaj v Trsce, grem s teboj, da poiscem spet te hise.
Všeč mi jeVšeč mi je
Pozdravljeni Jadranka in Breda.
Tako nobel izštevanke so lahko prišle samo iz prestolnice. Bolj ko jo berem, bolj mi deluje kot besedilo za čarovniški urok. ŠČITINA MOŽETINA, to je sigurno nekaj za v coprniški lonec.
Še nakaj drugega mi prihaja na misel. Pri besedilu smo besede delili. Ko si govoril in z roko štel po soigralcih, si za vsakega, ki si ga pokazal po vrstnem redu imel en zlog in ne cele besede.
Npr: AM – BLEM- ŠI-KA-TE-RA-BLEM-ŠČI-TI-NA-MO-ŽE-TI-NA-ROM-POM-POM-KVI-ŠTA-NE-VITHA…
Besede smo delili po občutku, vendar so bile slovnično pravilne.
Breda bova šli kar skupaj. Jaz sem se odločila za pastirico že ob branju Jalnovega Ovčarja Marka.
Všeč mi jeVšeč mi je
Ja “jest” grem kar večkrat, imam vso žlahto tam.Čeprav tukaj pravijo “žlatha raztrgana plahta” za ta konec to ne velja . Če le moremo se tudi bratranci in sestrične dobimo večkrat na leto na skupnem pikniku. Navade so tam sicer zelo podobne zato so vsi bolj navezani na slovenski konec, od zaposlitve,zdravnika,trgovine… je bližje kot v Rijeko.
Z veseljem vaju popeljem po tem koncu.
Všeč mi jeVšeč mi je
Midva bi šla tudi!
Všeč mi jeVšeč mi je
Potrebna bo nova rubrika, ”Seznam prireditev in obvestila v okviru Starih slik.”
Všeč mi jeVšeč mi je
Zmejnenu!
Všeč mi jeVšeč mi je
Ja seveda vse vas lahko peljem, če ne bomo pa avtobus naročili.
Všeč mi jeVšeč mi je