1951 Tuzla – Matija in Stanislav pri vojakih

Na sliki je devet mladih fantov iz različnih republik nekdanje skupne države Jugoslavije, ko je služenje vojaškega roka trajalo še cela tri leta.

____________________________________________________________

Prednji trije:

• Stanislav Hace (Podcerkev),
• Silvo Poženel (Črni Vrh),
• Matija Mišič Turšič (Bločice).

Nedavno tega, ko je Matija prvič v rokah držal ta posnetek, kar ni mogel verjeti, da sploh obstaja. V njem je takoj obudil veliko spominov in odločenost da bo uokvirjen dobil svoje mesto na eni izmed sten.

Iz zadnje vrste sta prepoznana samo dva vojaka:

• prvi je Franc Mezeg (Cerkno) in
• peti Silvo Blažič (Orehek) – trpezarac. Poleg obveznih dolžnosti je opravljal pomožna kuhinjska dela, kamor je spadala nabava živil v mestu, razdelitev obrokov, kruha,  pomivanje porcij (posoda za obroke).

____________________________________________________________

Priprave na služenje vojaškega roka so za takratne fante primerne starosti potekala več kot eno leto. Poleg vseh domačih kmečkih opravilih jih je v dveh letih vsako nedeljo obvezovala predvojaška vzgoja, kjer so dobivali prve vojaške veščine in nauke.

Matija  Mišič Turšič je v Tuzlo prispel že v oktobru, leta 1948. Čakale so jih nič kaj ugodne in primerne razmere, čemur so prispevali tudi burni odnosi s Sovjetsko zvezo. Zapuščeno skladišče z marsikaterim razbitim oknom je bila  prva namestitev za vsaj dvesto petdeset začetnikov. Oblekli so jih v rjave, bolj že cunjam podobne kose oblačil stare vojske in kljub mrazu so namesto nogavic nosili le šufarce (kosi blaga). Oj, kako so bile cenjene od doma prinešene volnene nogavice in čeprav so od stalnega nošenja nastajale luknje, so jih predvsem ponoči morali paziti, da niso izginile.

Borna hrana jih je spremljala slednji dan. Matija jim je pripravljal  poparo, kar je prejšnji večer v vodi namočen dvopek (prepečenec), krčamk (koruzni močnik) z občasno zapraško (zabela iz olja). Tako nahranjene  mlade fante so tudi od osem do trinajst ur vodilil po vseh okoliških hribih v blatu ali snegu. Zvečer jih je namesto tople vode in kopalnice čakalo le polno leseno korito vode za noge vseh dvesto petdesetih pešadincev. Prenekatero noč je prekinila  nenadna uzbuna (bujenje) in nič nenavadnega ni bilo če so si v temnem hodniku in naglici napačno nataknili še nepresušene čevlje ali celo enega večjega in drugega manjšega. Ampak kljub vsem tem jih je po zgodnjem bujenju čakalo pospravljanje kreveta (postelja),  slamarice (vreča slame v vlogi posteljnega vložka),  fiskultura (telovadba) in smotra (pregled) obleke in orožja.

Zdravstvene težave so marca 1949. leta Matija pripeljale domov, kjer je po okrevanju sodeloval pri Obnovi, t.i. skupini zidarskih mojstrov. Delali so po vsej bližnji in daljni okolici. Zaradi predčasne prekinitve služenja je bil jeseni 1951. leta ponovno vpoklican in s Stanislavom sta služila v kasarni v Novi Gradini, kjer je bil cel puk (1000 vojakov). Takrat  so se razmere že nekoliko izboljšale. Dobili so prve obleke, srajce, spodnje perilo, čevlje in vsakemu sta mesečno pripadala dva dinarja, ki ju ni bilo moč skoraj nikjer potrošiti, saj je bilo mesto skoraj brez trgovin. Celih šest mesecev je trajala obuka (usposabljanje), nato so šli nekateri na gađanje (streljanje), ali so jih dodelili v kuhinjo in skladišča. Usposabljali so se največ s starim nemškimi mauzericami in šarci (mitraljez). Kako se je Matija ob tem nasmehnil: “S Stanetom sva bila mitraljezca, pa sva ga komaj znala sestavit.”

Nekoliko se je izboljšala tudi prehrana, saj so ob zajtrku dobili tudi skodelico bele kave, zajemalko prežganke s Trumanovimi jaji ( jajca v prahu, ki so jih dobivali kot pomoč ZDA, imenovana po takratnem predsedniku Trumanu),  četrt hleba (hlebec). Najedli so se celo dobrega segedina, pa čeprev samo takrat, ko je na ogled vojašnice prispel polkovnik. Na praznik prvega maja so vojaki dobili dozvole za izlazak u grad (dovoljenja za obisk mesta), kjer so na stojnicah delili tudi hrano. Seveda je bilo za mlade fante to zelo vabljivo. Vojak Vido iz Makedonije se ni mogel upreti niti sedmim porcijam ješprenja. Ko je Matija delil golaž, so ga mladi vojaki vzpodbujali: “Sipaj gusto Slovenac, dobit ču paket- rakiju!” Dobivali so tudi konzervirano hrano, ki jo je začela pošiljala Amerika.

Glede higiene so vojaki postali bolj iznajdljivi. Domačini so jim povedali, da je na bližnjem hribu vrelec, ki je izbruhnil vsak dan ob določeni uri. Redno so ga obiskovali, tako je umivanje postalo nekoliko manjša težava.

In po vseh dnevnih obveznostih je pred nočnim počitkom potekala še politična nastava (predavanje) politkomisarja.

____________________________________________________________

	“Kar znaš to veljaš”, včasih radi porečemo. Stanislavu se je to obrestovalo, saj je bilo njegovo veselje do glasbe, predvsem pa znanje domače polke, valčka in nekaj tanga, oficirjem zelo dopadljivo. In namesto večernega poslušanja politične nastave je učil plesnega koraka željne oficirje. Še nagradni dopust bi dobil, samo da bi ob vrnitvi prinesel harmoniko. Pa ni šel.

____________________________________________________________

Viri:

• Matija Mišič Turšič
• Stanislav Hace

Kraj: Nova Gradina, Tuzla
Datum: 1951
Avtor: neznan
Zbirka: Stanislav Hace
Skenirano: 20. 8. 2011
Oblika: dve fotografiji