1913 – Podcerkev – Stregle so

Šest mladih deklet in žena se je pred 99. leti ob neznani priložnosti slikalo pred delno kamnitim in lesenim poslopjem. Fotograf ga je prekril s poslikanim platnom, na katerem je slutiti motiv narave. Na levi strani je ob zid podprt kar z leseno palico.

____________________________________________________________

Vsa praznovanja, srečanja in velika kmečka dela so v preteklosti zaznamovale jedi, ki so jih  gospodinje pripravile iz posebej shranjenih zalog boljših živil, kamor spadata meso in bela moka. To je bil raj za vedno lačna otroška usta in delavce na žarnadi. Čas belega obilja nam je zavrtel navade in načine priprave hrane, ko smo se nekako začeli zavedati črne prehrane naših dedkov in babic. Res, da je bila velikokrat preskromna, a jim je bila ob njej prihranjena marsikatera bolezen sodobnega časa.

»Svet križ – božji križ!«
in gospodinja je v krušno peč položila hlebce kruha, najsi je bil to ječmenov in ovsen, ki je značilno trd, zbit, oster in drobljiv ter sladkastega okusa, pekli so ga ob izjemnih sušah in v času vojne. Zmejsa je kruh iz pšenice in jarnega ječmena, blinc pa na tanko razvlečen in pečen ostanek krušnega testa. Kruh iz ržene moke je bil nizek, težak in je napenjal, zato so raje spekli hlebce iz ržene in pšenične moke.

Krompirjevka, posebnost med kruhi. Zamesili so jo iz ječmenove moke, včasih tudi črne in kuhanega pretlačenega krompirja, jajca, soli in razvaljali malce bolj na debelo. Za nadev je bila sveža smetana iz topljenega ali tudi kislega mleka, včasih tudi ocvirki in pest narezanega drobnjaka. Zvito in v velik pekač položeno so spekli v krušni peči tako kot kruh. Podoben način priprave krompirjevke je bilo malo boljše kvašeno testo iz bele moke, dveh jajc, smetane, razvaljano, nadevano z mešanico pretlačenega krompirja, jajc, smetane in malce sladkorja. Peka krompirjevke je bila v navadi ob koncu tedna, obiskih sorodnikov in ob božičnih praznikih. Radi so jo pekli, ker je bila najcenejša, saj ni bilo potrebno kupovati rozin ali orehov. Kaj pa »makuončev« kruh, se še kdo spominja sladkastega okusa tega kruha?

Gospodinje so morale vedno paziti na zaloge moke, posebno bele pšenične. Zato so na razvaljano kvašeno testo razvlekle v mleku namočeno ajdovo moko in jo zavile kot nadev. To je bil zelo cenjen pisan ajdov kruh, ki je ostal svež dlje časa. Kadar so zamesile navadni črni ali polbeli hlebec, so dodale tudi malo pretlačenega krompirja, da so prihranile moko, in tak hlebec je dalj časa ohranil svežost in se ni drobil.

Za poživitev otroškega pričakovanja ob peki domačega kruha so matere prihranile del krušnega testa, ga nadevale z jabolki, smetano, jajcem ali dvema in zvitega spekle. Še bolj skromen, a za otroke težko pričakovan priboljšek, je bil zavitek, namazan le z domačo slivovo marmelado.

Boljši kruh, bel ali pisan, ki ni bil za vsak dan in se je pekel le za praznike, se je imenoval »pováunca«. Lahko so ga spekli v robatem modlu, takrat se mu je reklo kolač. Kasneje so začeli pripravljati ocvirkovko, ki se je morala rezati v kajle. To je bilo po navadi za kakšen velik praznik, največkrat le enkrat na leto. Raznolike navade so zaznamovale  peko značilnih kruhov, tako so za vse svete vsem in otrokom, ki so pomagali pri žetvi, mlačvi, podarili »prajšce« – manjše hlebčke kruha iz bele in ajdove moke. Ob božiču je bil na mizi »žüpnәk« – božični kruh, za otroke so naredili golobičke iz svaljka testa, ki je bil pretaknjen, da je na eni strani nastala glavica, na drugi pa repek. Porodnicam so krstni botri prinesli pogačo, pečeno na velikem »plehu« – pekaču. Pogača je bila kot velika štruca, lepo pletena in iz dobrega belega testa, prav tako hlebčki, ki so jih dobili vsi ostali otroci pri hiši, le različno velike.

Po končani peki so se gospodinje zahvalile za uspeh pri peki, en hlebec kruha ohladili, z nožem začrtali križ in razrezali. Ostale pa spravili v kaščo.

Potica Kljub skromnosti in pomanjkanju ni bilo prazničnega vzdušja brez domače potice, nadevane različno, glede na zmožnost in iznajdljivost gospodinj (kukәr se je znajdla). Najpogostejši in dostopnejši nadev je bil rožičev, lahko z dodatkom pesti rozin, ali pa karameliziran sladkor z drobtinami in zalit z mlekom. Temu so dodali še ščep dišavnic in kmalu se je po hiši vil omamen vonj, ki se ga starejši še živo spominjajo. Kot nadev so bile uporabne tudi suhe hruške z nekaj jajci in smetano. Ob veliki noči je moral biti pečen velik rozinov kolač, spečen v modlu. Pri peki so uporabljali predvsem domače sestavine:  moka, jajca, maslo, smetana. Le rožičeve stroke, rozine (cvibe) in orehe, ker pri nas ne uspevajo, jih je bilo potrebno kupiti. V času košnje je bila navada, da so delavce postregli s »tašcami« – flancati. Poleg krofov so jih na bolj domač in skromnejši način cvrli tudi ob pustu ali vaškem žegnanju. Zaradi porabe bele moke, jajc, masla, olja »tašce« niso bile vsakdanja dobrota.

“Če kruhek pade ti na tla, poberi in poljubi ga” se spomnimo na stari slovenski pregovor.

____________________________________________________________

	Po urejenosti udeleženk predvidevam, da so se slikale ob zaključku strežbe posebnega dogodka, morda poroke. Poskrbele so za urejene pričeske, uhane, obleke zanimivih vzorcev, ki so jih zaščitile z dolgimi predpasniki. Vsaka od njih nosi tudi prstan. Kot je mogoče razvidno, večina na levem prstancu in eno dekle na desnem.
	Na naramnicah predpasnika pripet cvet nageljna potrjuje poseben dogodek.
	Fotograf je na stekleno ploščo napisal datum posnetka. V spodnjem levem kotu je s črnim pisalom napisal 16./. 11: 1913.O fotografiji nimam nobenega drugega oprijemljivega podatka. V roke mi je prišla pri gospe Mariji Perušek iz Podcerkve, zato sem ji tudi prisodila ta kraj nastanka.  Ampak 16.11.1913 je bila sobota, zato je mogoče da je bila v vasi tisti dan poroka.

____________________________________________________________

Viri:

• Anita Manfreda, Loška dolina in značilnosti kulinarike, 2010

Kraj: Podcerkev (sklepanje)
Datum: 1913
Avtor: neznan
Zbirka: Marija Perušek
Skenirano: 20. 8. 2011
Oblika: fotografija