1933 Iga vas – Trgovina Mlakar

Mlakarjeva trgovina v Iga vasi 34 (danes hišna št. 3) stoji poleg osnovne šole (rob šole se skriva za drogom – štango – na skrajni levi). Tu pred hišo še ni posajenih dveh lip, od katerih je leva medtem že odslužila svojemu namenu, druga, pred hišo na desni,  pa danes še vedno daje  bogato senco s svojo precej mogočno rastjo.

Trgovina Mlakar

Hišo je postavil Alojz Mlakar, rojen v Starem trgu 33, leta 1896 v revni družini z osmimi otroki. V Starem trgu se je tudi izšolal (je bil v uku) za trgovca. Najprej je svojo trgovino odprl v  Nadlesku, kjer je tudi živel s svojo družino; z ženo Terezijo (rojeno Kraševec leta 1903, v Danah 25) sta tam povila prva dva otroka. Prvorojenka je umrla še pred dopolnjenim prvim letom. Drugorojeni Slavko je privekal leta 1929.

Trgovina na samem

V velikem vaškem požaru je pogorela tudi njihova hiša, zato si je družina leta 1930 v Iga vasi zgradila novo hišo s trgovino v pritličju. Ljudje so se  takrat zelo čudili nad izbrano lokacijo – povsem na samem, poleg je stala le šola in prašno makadamsko križišče. Pa jim je modri Alojz odgovarjal:” Tako šola kot križišče imata pomembno, če ne centralno lego v tem delu doline, slej ko prej bo ljudi (kupce) zaneslo tod mimo”. In ni se zmotil,  njegova trgovska dejavnost se je povečala tako, da je lahko odprl podružnico v Markovcu. Seveda sta Lojze in Rezka garala, nič jima ni bilo podarjeno, razen pridnosti in iznajdljivosti. Tudi na sejme je hodil s svojo stojnico (štantom), predvsem na vsakoletne vaške sejme v Nadlesku.

V novem domu sta zakonca povila še tretjega sina Marjana, čigar potomci še danes živijo v hiši poleg šole.

Vojak

Alojz Mlakar je bil, še ne osemnajstleten, vpoklican v cesarsko vojsko in poslan na fronto v Galicijo. Iz prve svetovne vojne se je vrnil kot vojni invalid. Nogo so mu v vojaški bolnišnici na Dunaju rešili, a ostala je 5 cm krajša. Tako bi preostanek življenja šepal (čotal) če nebi nosil ortopedskih čevljev, ki so  mu omogočali normalo hojo.

Ko je novembra 1916 umrl cesar Franc Jožef, je bil Alojz še vedno v vojaški bolnišnici na Dunaju, hodil pa je že z berglami. Skupaj z ostalimi pokretnimi ranjenci je šel kropit svojega cesarja.

	Kljub težavi z nogo je Alojz postal član Orlov. Bil je tudi član igralskega društva in nastopil v igri Miklova Zala. Imel je lep glas in posluh. Pel je v cerkvi, na koru. Prijateljeval je s slikarjem Lojzetom Perkom, pa s posestnikom iz Šmarate Francetom Kvaternikom. Naročen je bil na Mohorjeve knjige, Naš Dom, po drugi vojni pa še na časopis Delo.
	Alenka predvideva,  da je otrok na sliki njen oče Slavko. Manjša ženska postava v temni obleki, pa je verjetno Slavkova mama Terezija. Torej je slika nastala tam nekje med leti 1933-35.
	Pobočje Racne gore je tu še golo. Kamnta ograja je nudila veliki gredi zavetje pred prašno cesto. Še vedno sta tam. Kamnita ograja in greda.

Viri:

• Alenka Brnčič, Alojzova vnukinja
• Slavko Mlakar

Kraj: Iga vas 3
Datum: med leti 1933 in 1935
Avtor: neznan
Zbirka: Dana Komidar
Skenirano: 8. 1. 2012
Oblika: fotografija

Dopolnitev 10. 10. 2015

Prispevek je bil objavljen oktobra 2012 v 4. številki revije Obrh na 28. strani.