1940 Vrhnika – Perica pred hišo
“Tukaj pri širnu pa mama Ana pere moje plenice”, pravi Andreja Tomec.
Ker v Starem trgu ni bilo primernega perišča, jih je odnesla na rodni dom, v Vrhniko, k Janeževim. Pri Janeževih so imeli mlin in žago. Širәn je zajetje vode za uravnavanje pretoka vode, ki je segal od mostka do zapornic za mlinska kolesa. Zakaj se tako imenuje, pa mi gospa Ana Tomec ni znala razložit.
Tukaj so perilo največkrat prali domači. Bližnji vaščani, predvsem iz Kota Vrhnike, pa so hodili na njihov kamniti perilnik pri žagi. Anin brat Andrej, kot oskrbnik žage, je bil najbolj vesel družbe izkušenih in veščih peric, ki so svoje delo opravile hitro in skoraj neopazno. A hitro je postal malce nejevoljen, ko so k perilniku perilo prinesle mlajše, ki so znale poškropit celo stran žagarskega poslopja.
Pranje na roke
Še v sanjah bi bile danes te tri besede nočna mora za marsikatero gospodinjo, kaj šele da se ob izpadu elektrike uresničile za nekaj dni. Kaj storiti, ko bi v košu za perilo zmanjkalo prostora? In koliko časa bi se kupi neopranega perila kopičili po kopalnici?
Kakšen dan bi še šlo, dolgo pa ne. Iz kleti bi prišel na plano kakšen večji lonec, iz omare trdo milo za pranje perila, iz spominov pa pripovedi mam in babic kako so to same počele v letu in zimi. Ob vodi, ki nam v vsakem trenutko priteče iz pip, bi bilo opravilo še nekako znosno. Kaj pa po staro, ko v marsikateri hiši naših babic še vodnjaka ni bilo!
Poleti je pranje še nekako, precej neprijetna pa je bila za perice in njihove roke zima, ko je morala po vodo v potok ali zakurit kotel da se je sneg stopil, perilo namočit, skuhat v mešanici bukovega pepela in govejega loja, zmencat, pri potoku ga zribat na periščni ribežen, splakovat v ledeno mrzli vodi ter ovitega v škafih prinesti domov na sušenje na štriku ali okoli krušne peči. O ne, ne, nobenega sušilnega stroja ni bilo. Posebno težavno in nevarno za prehlad je bilo takšno pranje za matere po porodu, ki se mu že zaradi plenic niso mogle izogniti.
“Doma smo imeli dve kravi. Mama je pogosto vrtela posnemalnik, tako da smo maslo prodajali tudi bližnji lastnici gradu Koča vas, Greti Schollmayer. Ko pa sem postala malce večje dekle, me je mama poslala v Ljubljano na tržnico s polnim kovčkom masla. Nič drugače kot druge dni, sem tudi tisti dan nosila hlače. Mama je vedela kako sem si želela da bi enkrat le nosila novo krilo, zato mi je namenila, da si ga z denarjem prodanega masla kupim. Komaj sem čakala da stopim v prvo najbližjo trgovino, kjer pa sem doživela val norčevanja iz mojih hlač. Krilo sem si le izbrala in se na hitro odpravila proti domu”, je sedaj eden izmed spominov, ki segajo daleč nazaj sedaj 96. letne Ane Tomec.
Zadnjo stran fotografije zapolnjuje žig foto delavnice Foto Tourist, iz Ljubljane.
Slovarček:
- na štriku: na vrvi
Viri:
- Ana Tomec
- Andreja Tomec
- Julka Bravec
Kraj:Vrhnika
Datum:1940
Avtor: Foto Tourist, Lojze Šmuc, Ljubljana
Zbirka: Andreja Tomec
Skenirano: 18. 3. 2012
Oblika: fotografja
Stare slike 
Zelo lep prispevek k Starim slikam.
Čestitam
Všeč mi jeVšeč mi je
Gospem hvala za iskreno pripoved in za dragocene spomine – da ne bi mislili le, kako je danes težko! Seveda, čas gre naprej, brez truda in kakšne pikantne izkušnje ne bo nikoli šlo!
Všeč mi jeVšeč mi je
ali še obstoja ta mlin in ta del kjer so ženske prale
Všeč mi jeVšeč mi je
Wau zelo dobro!
Všeč mi jeVšeč mi je
Hvala za nazoren prispevek o napornem in zahtevnem delu, ki sem ga še izkusila kot odraščajoča deklica. Kako smo bili kregani, če smo s epo nemarnem umazali in kako smo se preoblačili vrhnja oblačila le enkrat na teden, če le ni bilo kakšne posebne drugačne nuje!
V Podcerkvi je bilo treba iti izplakovat perilo daleč dol do potoka in največkrat se je peljajo čeber in lesen perilnik – ploh na dveh nogah v koreti oz. kočijci. Tako so vozile svoje perilo izplakovat tudi Starotržanke na Brod blizu Marofa ( tam smo se tudi kopali, večji pa v bližnji Olariji). Vsaka vas je imela svoje mesto za to delo, tisto, ki je bilo najbližje, dostopno in voda primerno globoka. Spominjam se, ko je materi v Podcerkvi narasla in deroča jesenska voda odnesla kos perila in je zajela vodo v škornje, ko je tekla za njim. kadar pa je bila suša, je bilo treba perilo izplakovati v kakem oddaljenem delu potoka ali pa doma pri štirni, ki pa je bila verjetno tudi že tako prazna, da je bilo vode le za najnujneše.
V šestdesetih letih so po mnogih vaseh možje uredili perišča: zabetonirali dostop in perilnik. Tako ni bilo več treba pri izplakovanju stopati v vodo. Kolikor vem so ta perišča uredili na Trznah v Markovcu, kjer so nedaleč proč uredili tudi napajališče za živino in zajemališče pitne vode, Pudobu, Nadesku, Podcerkvi in najbrž še kje. Ta perišča, ki so po mojem vredna ohranjanja, so marsikje že uničena, zasuta ali zaraščena.
Všeč mi jeVšeč mi je
Zahvaliti se moram za vse prispele komentarje pod prispevkom- tako tiste ki dajejo vzpodbudo, odpirajo zamisel o nadaljnem delu in predvsem nadgrajujejo že napisne vrstice. Janežev mlin in žaga se bosta zagotovo še pojavila na teh straneh, o dogajanju na periščih pa bi bilo zanimivo še kaj poizvedeti.
Všeč mi jeVšeč mi je