1976 Cerknica – Kino (5)

V kabini je vladal kinooperater, ki je skrbel za predvajanje filma. Pred predstavo je film pripravil za projekcijo, še mnogo pred tem pa je s filmskimi podjetji, distributerji filma, sklenil pogodbo o najetju in predvajanju vseh filmov. Največkrat je tudi sam pripravil obvestila o predstavah, s plakati in slikami je opremil oglasne omarice, itd. Na leto smo imeli v Cerknici okoli 250 predstav, torej je bilo z vso pripravo veliko dela.

Na tej fotografiji je cerkniški kinooperater Karel Bajc, fotografiral ga je njegov stanovski kolega iz Mestnega kina Postojna, Štefan Bratina.

Na širokem platnu

Najpomembnejši napravi sta bila seveda oba projektorja. Na desni je stal starejši, Iskrin projektor, na levi pa novejša pridobitev češke izdelave.

Iskrin projektor je uprava kina kupila leta 1959, zamenjal je stari aparat rdeče barve, ki so ga zaganjali še na roke. Zadnji film, ki se je odvrtel na stari napravi, je bil “Godzilla, morska pošast”. Potem je sledila montaža novega, menda je trajala kar tri dni, kinooperater Lojze Bajc pa je eno noč prespal kar v kabini.

Novi projektor je omogočal predvajanje filmov na širokem platnu, temu se je reklo CinemaScope. Zato so v dvorani staro platno zamenjali z novim, širokim skoraj čez celo steno. Pred platnom so bile modre zavese, ki so se odpirale in zapirale s pomočjo električnega motorja – prava atrakcija na otroški matineji (aplavz)! Z novo napravo in objektivi so lahko predvajali tudi filme v formatu VistaVision, ki je bil po velikosti nekje med kinemaskopom in standardno filmsko sliko.

Pred prvo predstavo so novo opremo nekaj večerov preizkušali, nato je šlo zares.
Prvi film v kinemaskopu je bil menda “Vitez iz kartona”, nato pa “Princ študent”, v katerem je prepeval Mario Lanza.

Glasba izza platna

Petnajst minut pred predstavo so se odprla vrata dvorane. Obiskovalci so poiskali svoje sedeže, izza platna pa se je, iz velikega, okornega zvočnika, zaslišala glasba.

V kabini je bila nameščena Iskrina razglasna postaja, kot se je tedaj reklo mono ozvočenju, preko katerega smo poslušali filmski zvok, pred projekcijo pa nekaj glasbe z gramofona. Ker se gramofonske plošče na začetku niso dobile tako zlahka, je bil izbor glasbe majhen. Rešitev so našli v magnetofonu, kjer so lahko na magnetni trak, navit na kolutih, presneli popevke kar z radia ali z izposojenih plošč.

Prvi magnetofon je bil domače izdelave, po pripovedovanju ga je naredil Nejko iz Podskrajnika – kdo je bila ta oseba, še nisem ugotovil. Naslednji magnetofon je bil kupljen okoli leta 1961, nosil je znamko Smaragd. Ko so na glasbenem trgu prevladale longplejke, plošče, na katerih je bilo več skladb in so predvajale glasbo 20 minut in več po eni strani, se je v kabino spet vrnil gramofon in nova, pop glasba.