1978 Cerknica – Kino (6)
V avgustu leta 1978 je cerkniški kino praznoval 30. obletnico in ob tem jubileju prejel priznanje Občine Cerknica.
Ekipa Kina Cerknica se je ob prejetju priznanja zbrala v sobani občinske hiše, ki je bila namenjena slovesnim trenutkom in porokam ter nam zapustila to skupinsko fotografijo.
Štiri desetletja
Kino je redno deloval skoraj 43 let, od 24. avgusta 1948 pa vse do začetka leta 1991 – torej še 13 let po nastanku te fotografije. Po letu 1991 so se nekako do 1994 vrstile še občasne predstave, recimo za begunce novodobnih balkanskih vojn, za otroke, itd., nato pa je kino dokončno ugasnil.
Pri tem ne gre pozabiti, da kinooperaterji niso predvajali filmov le v Cerknici, temveč nekaj časa tudi v domu JLA na Velikih Blokah. Vrteli so tudi ozkotračni film v Ivanjem selu, za delavce z gradbišča nove avtoceste Ljubljana-Vrhnika in kot potujoči kino, ki je prinašal zabavo v odročnejše kraje občine, “po hribah”, kot se reče v našem narečju.
Osebje
V kinu so bile naloge razdeljene. Najbolj zanimiva “vloga” je bil kinooperater, ki je predvajal film in skrbel za vse druge naloge v zvezi z nabavo in pripravo filma za predstavo. Nenavadno je, da je imela majhna Cerknica kar šest oseb, ki so bile usposobljene za delo kinooperaterja. To sta bila najprej legendi kina Alojz in Karel Bajc, nato pa še Milan Urbanc in Slavko Bajc, ki je bil tudi zadnji “redni” kinooperater do zaprtja kina. Nekako v rezervi sta bila še Marjan Bajc in Lado Urbanc.
Naj naštejem še nekatere druge sodelavce: upravnika sta bila Toni Mele in Emil Lah, biljeterja Franc Čelesnik in Božo Bajc, hišni red pa sta vzdrževala zakonca Čelesnik in kasneje Ana Jelen. Najbolj izpostavljeni so bili seveda prodajalci vstopnic – danes bi rekli, da so skrbeli tudi za stike z javnostjo – med njimi Elda Bajc, Alojz Gogala, Franc Štefančič in Breda Koren.
Znamenite predstave
Prav nepričakovano me je pri pisanju prispevkov o kinu pestilo pomanjkanje fotografij. Dogajanje pred kinom, slike prostorov, predstave, …, nič. Prav gotovo bi si zaslužile kakšen posnetek nekatere legendarne filmske predstave, recimo:
– prvič na širokem platnu: Vitez iz kartona, 1959
– predstavo prekine hud vihar: V vrtincu, 1965
– obisk je tolikšen, da stojijo gledalci tudi v veži: Ben Hur, Deset božjih zapovedi …
Za konec
Kino je v teh desetletjih odigral izjemno družbeno vlogo, bil je kulturni dogodek, zabava, okno v svet, vir informacij in družabno stičišče mnogih generacij. Nekatere njegove vloge so danes prevzeli in vgradili drugi, sodobni družbeni fenomeni, vsekakor televizija in recimo Youtube.
Kljub temu, da danes lahko gledamo film v boljši resoluciji, z boljšim zvokom in številnimi drugimi, nekoč nepredstavljivimi tehničnimi možnostmi, se mi zdi, da še niso iznašli nadomestka za tisti del predstave, ki se je dogajal po kinu. Ko smo se zbrali v kakšnem zakotku in predebatirali to, kar smo pravkar videli na filmskem platnu.
Od leve:
- stoji Karel Bajc
- Breda Koren
- Alojz Bajc.
Stojita:
- Milan Urbanc
- Matija Štrukelj. (član odbora)
Sedita:
- upravnik Emil Lah, ki drži priznanje
- Anica Jelen.
Napoved filmov, kot so jo objavljali v lokalnem mesečniku Brestov obzornik. Spodaj je priloženo vabilo k ogledu predstav ob 30. obletnici kina.- Spomine na kino so z mano obujali kinooperaterji Slavko Bajc, Milan Urbanc in Marjan Bajc.
- Brestov obzornik, 31. 7. 1978.
Slovarček:
- ozkotračni film: ozki filmski trak širine 16 mm. V primerjavi z običajnimi projektorji za 35-milimetrski filmski trak, je bil projektor za ozki film manjši, lažji in primeren za prenašanje.
- vrteti film: predvajati film
- zakotek: manj opazen prostor, odmaknjena miza v lokalu.
Kraj: Cerknica
Datum: 1978
Avtor: neznan
Zbirka: Slavko Bajc
Skenirano: 4. 5. 2013
Oblika: fotografija
Stare slike 
Zakotek – tudi ozek prostor med dvemi hišami.
Všeč mi jeVšeč mi je
Poleg kinooperaterja Mišiča iz Grahovega so kino v Domu JLA v Vel.Blokah predvajali tudi operaterji iz Cerknice.Na začetku so bili to filmi na malem platnu , okoli leta 1960 pa je bila opremljena “kino sala” z dvema projektorjema “cinemascope”.Kino se je predvajal enkrat med tednom za vojake,v nedeljo pa dvakrat za vse.To je bil pomemben nedeljski družabni dogodek.Gledalci so prihajali z Blok pa tudi iz drugih krajev.V kino so vabili veliki plakati na Lenčkovi hiši,največkrat natisnjeni kar v srbohrvaškem jeziku.Vrteli so partizanske filme,kavbojske pa tudi “ljubavne”.Na začetku vsake predstave so bile Filmske novosti.Televizije še ni bilo in se je na ta način prikazovalo uspehe domovine, predvsem pa kje vse sta hodila predsednik Tito in Jovanka. Vojaki so morali na svoje predstave v vas korakati v “stroju” s pesmijo na ustih, največkrat ” Ide Tito preko Romanije” ali “U tunelu usred mraka sije zvezda petokraka”. Odhod rednih enot JLA iz Vel. Blok okoli leta 1975 in pojav televizije, sta povzročila, da so bile zadnje predstave kina v Vel.Blokah pred letom 1990. O bloškem kinu nisem zasledil nobenih fotografij, čeprav je fotograf Žnidaršič velikokrat prišel ob nedeljah in slikal vojake, njihove obiske in druge dogodke. Ob rušenju doma JLA leta 2002 so kinoaparature odpeljali zbiralci starega železa iz okolice Kočevja.
Všeč mi jeVšeč mi je
Hvala za to dopolnitev. Skupaj z Ivankinimi zapisi o kinu na Rakeku, imamo sedaj zaokrożeno sliko o zgodovini kina na našem koncu.
Všeč mi jeVšeč mi je