1965 Gornja Trnava – Srajca

Srajca je lepe barve, barve fuksije. Sem sicer proti temu, da se barve poimenujejo po rožah ali sadežih, ampak v tem primeru jo fuksija najbolje opiše. Šivi so beli, gumbi prav tako. Gotovo vsi poznate občutek, ko nam je neka stvar takoj všeč, ko jo zagledamo. In jo moramo imeti. Ženske sploh. Jaz pa še bolj, ker jaz VSE RABIM!

To srajco sem zagledala na svojem bratrancu, ko sem imela 17 ali 18 let. Takoj sem ga začela nagovarjati, naj mi jo dan. Ma je trmast kot osel. Še slišati ni hotel o tem. Potem sem nagovarjala njegovo mamo. Čudila se je, kaj bom s to staro srajco. Povedala mi je namreč, da ni Sašova, ampak njegovega očeta in da jo je nosil še v mladih letih. Me nič ne briga. Jaz hočem srajco. Pod težo mojih pritiskov je obljubil, da ko se je bo naveličal, da mi jo bo pa dal.

Ampak tega naveličanja ni in ni bilo. Potem sem jaz kupila blago. Bilo je sicer nebo plavo, ker izbire ni bilo bogve kakšne in mi je bilo tisto najbolj všeč. Pa sem si naredila srajco. Razen barve – prav tako. Sem jo nosila, ampak ni bilo isto. Potem so imeli nekaj časa mir. Jaz sem tudi obupala. Nekega dne pa je teta pospravljala omare in bratranec se je prikazal s polno vrečo oblek. Jaz namreč vse porabim, ker znam tudi predelati in je potem vse »novo« pa še unikat. In v tisti vreči je bila tudi srajca.

»Kako da mi pa zdaj daješ srajco?«

»Se je skrčila!« Kar v prenesenem pomenu pomeni, da se je on zredil pa ni šel več vanjo.

Zanimivo je, da se zadnja leta tudi meni vse več oblek krči. Pa nimam vlage v stanovanju. Ampak srajca se pa ni. Jo imam še vedno, ker, kot pravi moj nezakonski mož: »Prišparano je najdeno. Še vedno jo nosim, ampak samo ob izjemnih priložnostih, da se ne bi preveč obrabila. Navsezadnje le ima svoja leta. Več kot jaz.

In tu jo vidite od blizu. Škoda, ker ni slika v barvah. Čudno je tudi to, da stric v roki nima cigarete. Še bolj čudno je, da ima črne lase. Odkar sem ga poznala je bil siv in kot Srbi rečejo “čupav”, kar bi se po naše nekako reklo, da je imel veliko las.