1956 Cerknica – Na Brestu
Tri Brestove delavke, mama in njeni kolegici, so se slikale za tovarno. V ozadju vidimo skoraj celotni tedanji vozni park delavcev – kolesa. V tem letu si je tudi mama kupila svoje kolo. Celo plačo je dala zanj, tri jurje in pol. Ampak ga imamo pa še zdaj!
Med počitnicami sem vedno hodila v službo na Brest. Ko sem prišla prvič, so me dali k mami v lakirno, da ne bom sama in izgubljena med tujimi ljudmi. Mama je ročno, s pištolo, lakirala elemente. Nekaj laka je poteklo po robovih in te robove je bilo treba potem ročno zbrusiti do gladkega. Za to smo imeli orodje, imenovano paklc. To je bil lesen kvader, ki je imel na eni ploskvi prilepljen filc. Čez ta filc si položil šmirgl papir in drgnil kot zmešan. Po eni uri je prišla mama, potegnila s prsti po robovih in rekla: »Ni dobro!« Mene je pa že vse bolelo. Me je gnala kot črno živino. Malo tudi zato, ker sem bila njena, pa da ne bodo rekli, da me špara. Ko sem prišla naslednje leto spet v kadrovsko, so me vprašali, če grem v lakirno.
Grem, sem rekla.
A k mami?
Ne, za trak.
Za trakom sem tudi fejst delala, sem morala hiteti, ampak se je včasih zaštekal, pa smo malo počile.
Ker ni bilo za stalno, mi je bilo na Brestu lepo. Spoznala sem mnogo ljudi in vsi so bili dobrovoljni in prijazni. Vsaki dve uri je servirka na vozičku pripeljala malico: kavo, sendviče, sokove, čaj in lahko si si kupil karkoli in vzel deset minut pavze. Eni so šli s kofetom in čikom ven, malo na zrak. Resnici na ljubo, vsak zrak je bil boljši od tistega v lakirni. Pa zaradi teh postankov ni šlo Brestu prav nič slabše. Ob pol desetih je bila pa glavna malica. Šli smo v menzo, tja, kjer je sedaj Bar Kekec. Malice so bile gosposke: obilne in okusne in vedno z desertom. Vam povem, že zaradi malice se je splačalo delati na Brestu.
Takrat so mi monterji povedali tudi eno zgodbico pa je tako neverjetna, da ne vem, če me niso nahecali. Na Brestu naj bi bil en vratar, ki je moral beležiti izhode in prihode delavcev med delovnim časom, pa je imel problem z uro. Ko je delavec odhajal iz tovarne, je v knjigo zapisal: »Izašao u šest i deset«, ko se je vrnil pa: »Ušao o šest i osamdeset«.
Na Brestovih začetkih so imele delavke še “službena oblačila” – pajaca, bluzo in čelado. Čevlje pa kakor kašna. Umazani so, pravzaprav prašni. Take so tudi obleke. Kako bi bilo drugače v lesno predelovalni tovarni!?
Kraj: Cerknica
Datum: 1956
Avtor: neznan
Zbirka: Ivanka Gantar
Skenirano: 26. 8. 2013
Oblika: fotografija
Stare slike 
Ali imena delavk na sliki niso znane?
Všeč mi jeVšeč mi je
Žal poznam samo mojo mamo, Veroniko Milavec, v sredini. Srčno pa upam, da bo kdo drug spoznal ostali dve.
Všeč mi jeVšeč mi je
Dobro in zanimivo objasnjeno. Nisem slišala če je škodilo zdravju tisto špricanja laka in brez musk.
Všeč mi jeVšeč mi je
Škodilo je že, škodilo. Saj nobena ni dolgo tam zdržala pa so bili vsi zadovoljni, da je mama to rada delala. Za varstvo pri delu se pa tako ni nihče preveč sekiral. Bilo je vlažno, prepih in hlapi od nitrolaka – na stara leta se ji je to zelo poznalo.
Všeč mi jeVšeč mi je
Tudi jaz imam lepe spomine na počitniško delo na Brestu. Najlepši so bili seveda odmori in malica, pa da o plači sploh ne govorim. Bila je tolikšna, da sem jo zapravljala kar nekaj časa. Ooo, kje so tisti časi?
Všeč mi jeVšeč mi je
Jaz sem uzivala v pakirni. S Tono sva jo veckrat kaj uspicili. Delali sva se zelo pomembne in govorile po Italijansko. Vedno se spomnim na te lepe case, ko v sluzbi zapakiram skatlo tako elegantno z ravno tako masinco kot smo jih imeli na Brestu. In kadar je potrebno zamenjati trak, ga ne zna nihce drug. Vsi so z njo skregani in trak jih ne uboga….Ja, ja, kar se Janezek nauci (mlad), to Janezek zna…
Všeč mi jeVšeč mi je