1902 Ljubljana – Proga Rakek — Babno Polje

Predlog trase 1904

V razvoju vsake regije (pokrajine) imajo prometnice zelo veliko vlogo. Ko je po železniški progi iz Ljubljane preko Rakeka v Trst stekel promet, je Notranjska postala prometni slepi krak in začela zaostajati v razvoju (Cerknica, Stari trg in Lož). Veliki gozdni kompleksi okrog Cerkniškega jezera so kljub bližini morja ostajali neizkoriščeni zaradi slabih prometnih povezav. Rešitev so iskali v gradnji železniške proge v smeri Rakek – Babno Polje in povezavi Loške doline z južno železnico.

Projekt za progo Rakek-Cerknica-Lož je deželni zbor Kranjske obravnaval že 2. maja 1893. Glavni pobudnik je bil poslanec Ivan Hribar. Proga bi bila dolga 22 kilometrov.

Ko se je po aneksiji Bosne na tržišču pojavil cenen les iz bogatih gozdov v Bosni, je Notranjsko zajela kriza, saj so izgubljali tržišče za les. Ogrožena je bila eksistenca gozdnih delavcev, prevoznikov, žagarjev in trgovcev. Rešitev so videli v gradnji železniške proge, ki bi pocenila prevoze in omogočila izkoriščanje gozdnega bogastva v okolici Snežnika.

Drugo bolj konkretno pobudo so zasnovali na Trgovinski zbornici v Ljubljani, kjer so se 3. junija 1903 zbrali gospodarstveniki iz prizadetih krajev. Med najbolj vidnimi so bili Alojz Žnidaršič, župan iz Loža; Fran Škrbec, načelnik Obrtne zadruge v Ložu; Franjo Žagar, lesni industrialec v Markovcu; Ivan Rus, župan in industrialec v Loškem potoku; Henrik Schollmayer, nadgozdar princa H. Schönburg-Waldenburga iz gradu Snežnik (Šneperg); dr. K vitez Frey, komercialni inšpektor južne železnice v Trstu; Josip Lenarčič, predsednik Trgovske in obrtniške zbornice za Kranjsko ter M. pl. Ghyczy, pooblaščenec graščine v Čabru.

Avgusta 1903 je odbor izdal javen poziv za zbiranje finančnih sredstev za pripravo dokumentacijo in gradnjo proge. Sredstva so se zbirala pri Kmetski posojilnici na Vrhniki. Princ Hermann je dal odboru na razpolago znesek za preddela in oktobra istega leta je bila trasirana železniška proga Rakek-Babno Polje.

Kljub mnogim prizadevanjem projekt ni bil uresničen, saj ni bilo podpore politikov, ker bi izgubili volivce med prevozniki. Glavni vir dohodka tamkajšnjih prebivalcev so bili prevozi lesa z vprežno živino na postajo Rakek. Z izgradnjo proge bi ostali samo še lokalni dovozi do novih postaj. Če so drugod politiki pred volitvami obljubljali železniško progo v sleherno vas, so tu previdno molčali.

V vojnem letu 1916 je Henrik Schollmayer poskušal za projekt zainteresirati poveljstvo 5. armade v Postojni. Elaborat je predal železniškemu odseku tega poveljstva, vendar ob koncu 1. svetovne vojne ni bilo več zanimanja zanj.
 

 
Načrte za progo je leta 1904 izdelal ing. Emanuel Rindl na Dunaju. Načrt je predvideval 34,427 kilometrov dolgo progo, ki bi potekala po dokaj ugodnem terenu, kjer ni bilo predvidenih dragih objektov, pa tudi vzponi ne bi bili večji od 21,7 ‰.

Na progi bi bile naslednje postaje:

kilometer     postaja

• 0,000       Rakek
• 5,7             Cerknica
• 10,8           Grahovo, tudi vodna postaja
• 16               Bloška polica
• 22,9           Stari trg – Lož, tudi vodna postaja
• 31,3            Poljane, postajališče in nakladišče
• 34,25         Babno polje, končna postaja z vodno postajo.

Za koncesijo so zaprosili predsednik Trgovinske zbornice v Ljubljani Josip Lenarčič, knez Schönburg-Waldenburg in industrialec Franjo Žagar. Železniško ministrstvo je prošnjo akcijskega odbora ugodno rešilo in izdalo načelno koncesijo za začetna dela, vendar vidnejših rezultatov do prve svetovne vojne ni bilo.

Do konca prve svetovne vojne so imeli slovenski kraji lahek dostop do morja, saj so imeli na razpolago prometno zelo ugodni pristanišči Trst in Reko, skozi Slovenijo pa je vodila tudi železniška proga do pristanišča v Pulju in Rovinju. V Trst so preko našega ozemlja vodile tri železniške proge: dvotirna Dunaj-Trst, alpska proga Jesenice-Gorica-Trst sv. Andrej in Hrpelje-Kozina — Trst sv. Andrej. Z razpadom Avstro-Ogrske po prvi svetovni vojni so se razmere usodno spremenile. Vsa pristanišča, do katerih je imela Slovenija naraven dostop, so si po londonskem sporazumu in rapalski pogodbi prilastili Italijani (Tržič, Trst, Rovinj, Pulj, Reko). Zato je Slovenija iskala potrebni izhod na morje preko Hrvaške.

Varianto za izhod na morje je predstavljal star projekt železniške proge Rakek-Babno Polje, ki so ga podaljšali preko Prezida (Parga), Čabra, Gerovega, Črnega Luga do Delnic na progi Zagreb-Sušak (Reka). Ker pa se je državna meja med Kraljevino SHS in Kraljevino Italija približala progi Ljubljana-Rakek pri Planini na približno tri kilometre, je postalo jasno, da tako izpostavljena proga ni perspektivna.

Ponovno je oživela misel na gradnjo po drugi svetovni vojni, ko so razmišljali o progi Rakek-Cerknica-Lož-Prezid. Proga bi zelo izboljšala dostop v Cerkniško dolino, Bloško planoto, Loško dolino, dolino Loškega Potoka, Babno Polje in Prezid. Tam bi se stikale tri važne železniške proge: Rakek-Prezid; Novo mesto-Kočevje-Prezid in Delnice (oziroma Lokve)-Prezid.

Skupina 12 poslancev je 2. maja 1893 v Kranjskem deželnem zboru predlagala gradnjo devetih lokalnih prog na Kranjskem, med katerimi sta bili tudi dve, ki sta se navezovali na dvotirno progo Ljubljana-Trst. To sta bili:

• Postojna-Razdrto-Ajdovščina in
• Rakek-Cerknica-Snežnik. Ta proga bi bila dolga 22 kilometrov, gradnja pa bi stala 528.000 gld.

Viri:

• prof. ing. Horvat: Katere železnice bi bilo potrebno graditi pri nas – Slovenski Poročevalec, 6. januarja 1953, št. 4
• Original tiskanega poziva
• Heinrich von Schollmayer – Lichtenberg: Snežnik in schönburški vladarji: zgodovina gospostva Snežnik na Kranjskem. Postojna 1998.

Prispevek je napisal: Karel Rustja.

Kraj: Ljubljana
Datum: avgust 1903
Avtor: podpisniki dokumenta
Zbirka: Karel Rustja
Skenirano: 10. 8. 2014
Oblika: Zemljevid in dokument