1955 Stari trg – Gredenca

Slovar slovenskega knjižnega jezika te besede ne pozna, razloži pa sorodno besedo »kredénca« kot »kos pohištva, podoben omari, navadno za posodo in pribor«. No, v Loški dolini se je takemu premetu reklo pač malce mehkeje – gredenca.Med našim pohištvom je bila kras in dika hiše smetanovo rumenkasta tridelna gredenca s šipami na tabernaklju, ki so imele po vsej površini rombast vzorec. Kovinske ročaje na vratih in predalih so krasili majhni zeleni okrogli ščitniki. Gredenca je imela zaobljene robove in šest različno velikih vratnih kril, ki so vsa rekla »klik«, ko si jih odprl ali zaprl.

Podobne gredence, a že z drsnimi šipami namesto tabernaklja, so nekje konec 50-ih let začeli delati v Korletovi fabrki«, kot so jo ljudje še kar naprej imenovali. Uradnega tedanjega imena tovarne se tudi jaz več ne spominjam; pozneje je bil to (Brestov) Gaber, nazadnje pa Svea. Naša gredenca pa je bila še nenavadno trpežen ročno narejen unikat, ki je brez težav prestala kar nekaj selitev s konjsko vprego.

Dvodelne predhodnice gredenc kakršna je bila naša, so bile včasih prav meščansko okrašene in izrezljane ali pa so tak videz skušale vsaj posnemati s posameznimi skromnejšimi okrasnimi detajli. Tu in tam se je v petdesetih in šestdesetih letih še dalo kakšno videti v starejših premožnejših kmečkih ali obrtniških hišah.

No, gredence našega otroštva so postale večje in preprostejše, pomembnejša je bila funkcija. A tudi videz ni bil zanemarljiv: kako nova, velika, sveže prebarvana, lepo izdelana, čista – ali popackana in oguljena – in predvsem, s čim je bila napolnjena, je bilo merilo premožnosti, iznajdljivosti, pridnosti, redoljubnosti, smisla za lepoto vse družine, predvsem pa gospodinje. Zgornje, zastekljene police, kjer so hranili porcelan in steklovino, so imele praviloma ob robovih z rajsnedli pripete bolj ali manj bogato izvezene in očipkane trakove – poličnike, same police pa so bile prevlečene s trpežnim pak papirjem, da jih je bilo lažje čistiti in se na lesu niso zarisali grdi krogi od vlažnih kozarcev. Na zgornji polici je bila »ta boljša« posoda, »za ob nedeljah«, ki pa je večinoma le nabirala prah, če zanemarimo učinke prestiža, spodnja pa je hranila talerje za vsak dan, velikokrat kar plehnate, ki so bili cenejši in bolj odporni proti padcem; pa kvečjemu še kakšno skledo …

Srednji del gredence je imel na levi dva ali tri predale za pribor, kuhinjske krpe in razne drobnjarije, desni del se je pri novejših industrijskih gredencah imenitno odpiral s potegom od zgoraj navzdol, pri naši pa še vedno čisto vsakdanje od sredine navzven, v desno. V tem delu je skrbno v prtiček zavit kraljeval kruh. Če ga je bilo za vse dovolj in če ni bilo pri hiši majhnih mulcev, ki bi se porezali, je poleg čakal tudi nož. Ob vsak dan večjem obilju pa je ob kruhu sčasoma stal tudi kozarec marmelade ali celo v masten papir zavit kos špeha …

Nekatere novejše gredence so imele na tem delu še majhen odprt prostor za odlaganje stvari, škatlo s šivalnim priborom ali še raje za lepo taco – taso ali pladenj, mogoče celo prtiček z vazo in šopkom – vsaj »za ob nedeljah …«, (takrat smo še veliko dali na praznične atribute Gospodovega dne). Vse to se je lepo ujemalo z (menda) jedkanimi ali peskanimi podobami cvetja, jelenčkov ali česa drugega na drsnih šipah nad njimi. No, pri nas tega prostorčka ni bilo. Pa saj tudi nismo imeli nobene lepe tace, ki bi jo razstavili, še manj radia, ki bi tudi lahko bil tam ali na vrhu gredence.

Spodnji del gredence je bil širši, globlji pravzaprav. Tudi ta je imel police prevlečene s papirjem, kajti nosil je kuhalno posodo in kuhinjske pripomočke. Ob stani je pri nas imel tri globoke predale za razne vrste moke, suho sadje ter vrečke s fižolom in ješprenjem – vse lepo varno pred molji, hroščki, srebrnimi ribicami in drugo golaznijo. Ob moki sta čakali škatlca in vajuənca, ki ju je gospodinja rabila, ko je mesila testo. Ploh ali nudlpret (beseda, ki so jo v Loški dolini bolj redko uporabljali) je bil vdelan v gredenci in ga je gospodinja izvlekla le, ko je pregnetala testo, valjala in sušila nudəlce, to je ləzajne, ali delala piškote (ah, kako redko kdaj!!).

Ampak s tem zgodbe o gredencah še ni konec. Ob strani se je glavnega dela po vsej višini držala še špajzarca – ozka zaprta omara s policami za hrano. Seveda so bile s papirjem zaščitene tudi te, saj se je na njih zadrževala kanglica z mastjo, steklenici z oljem in kisom, potem pouníca – ponev, v kateri je gospodinja topila zabelo in se je praktično ni pomivalo, ker bi s tem zavrgli nekaj dragocene maščobe, kakšna kaplja pa se je vseeno pocedila po zunanji strani in opackala okolico. Tu sta bila česen in čebula, škatla z začimbami, Proja ali Divka in Franck cikorija za kavo, amerikanska škatlica s pravo kavo »za kašno hudo silo« (beri: za zdravilo, ki pa ga hvala bogu ni bilo treba nikoli uporabiti in je zato kava s časom zgubila ves vonj in zdravilno moč, a je bilo tolažilno vedeti, da je pri hiši), tu so bile vrečke s čaji in kdo ve kaj še.

Gredenca je vsaj dvakrat letno doživela temeljito čiščenje in ribanje poleg tistega »na hitro« ob sobotah in ko je začela kazati les, so šli kupit škatlo oljnate barve in jo na novo premazali. Kakšna bo njena nova podoba, je bilo odvisno od barve, ki je bila na voljo v trgovini. Pri nas je bila prva barva zelenkasta, a le za čisto kratek čas, menda je bil tisto le temelj, potem je bila dolgo krem barve ali zgolj bela. Druge gredence v soseščini so bile podobne, včasih tudi nežno zelene, bledo rjavkaste ali svetlo modre. Kadar so kakšno gredenco prebarvali, je bila to vaška novica dneva, podobno kot takrat, kadar so kje belili zidove.

No, ko smo odsluženo in zamenjano gredenco prejeli v last »ta mladi« je dobila bolj živahne barve: roza in oranžno, nazadnje pa spet belo, a z naslikanim rumenim soncem. Špajzarca je postala omara za čevlje, a ne verjamem, da ji je bilo to všeč. Osrednji del gredence se je preselil v delavnico in postal žalostno skladišče ropotije za veliko let …

In potem je naša gredenca kar nekam izginila. Včasih še žalujem za njo, ker je bila dobra tovarišica v časih, ki so bili slabi, a vseeno vsak dan boljši. A ni bilo to lepo – mislim, da so bili časi vsak dan boljši?

Slovarček:

• gredenca – domač izraz za kos pohištva, podoben omari, navadno za posodo in pribor
• tabernakelj – osrednji vzvišen del oltarja z Najsvetejšim, tukaj prispodoba za osrednji del kredence
• Korletova fabrka – tovarna oz. žaga Karla Kovača izpred vojne, v pogovornem jeziku ohranjeno ime do danes; tudi Kóvačeva
• rajsnedl – risalni žebljiček
• pak papir – močnejši ovojni papir
• taler – krožnik
• plehnat – pločevinast
• taca – pladenj
• škatlca – okrogla lesena škatla za moko, suhorobarski izdelek
• vajuənca – velnica, lesen pripomoček za zajemanje
• (kuhinjski) ploh, nudlpret – kuhinjska deska za gnetenje in valjanje testa
• nudəlcə, ləzajnə – rezanci
• pouníca – ponvica
• temelj – tukaj je mišljena temeljna barva ali prvi premaz
• špajzarca – del kredence, namenjen hrambi hrane

Prispevek je napisala: Milena Ožbolt.

Kraj: Stari trg
Datum: neznan
Avtor: Franc Truden
Zbirka: Janko Štritof
Skenirano: 21. 7. 2014
Oblika: film 6×9