1914 Opatija – Lepopis

Pouk lepopisja v osnovni šoli na Slovenskem

Pisanje in lepopisne vaje so poučevali že v srednjeveških šolah. Učenci so najprej pisali na voščene tablice, nato pa so črke prepisali s črnilom in peresom na pergament, kasneje na papir.

Konec 18. stoletja je bila na Slovenskem uvedena splošna šolska obveznost od 6. do 12. leta starosti. Marija Terezija je leta 1774 izdala prvi avstrijski osnovnošolski zakon (Splošna šolska naredba), ki je med drugim predpisoval tudi javno ocenjevanje učencev ob koncu prvega semestra in ob koncu šolskega leta. Učenci so morali na tem “javnem izpraševanju” pokazati svoje znanje, pridobljeno med šolskim letom, učitelj pa je moral predložiti izpitni komisiji lepopisne vaje učencev. Leta 1814 so izšla “Navodila za lepopis”, namenjena za učitelje pri pouku lepopisja. Učitelji so pri pouku kurzivne pisave uporabljali posebne formularje – zvezke z različnimi vzorci. “Lepopisne vaje” Janeza Levca iz leta 1903 in še nekateri priročniki pričajo o skrbi šolnikov, da nauče učence lepo pisati.

V učnih načrtih za osnovno šolo lahko sledimo učnemu predmetu pisanje oziroma lepopis od leta 1774. Takrat so ga imenovali “pravpisanje”. Lepopis so v 19. stoletju poučevali v vseh razredih osnovne šole po dve uri na teden. Cilj poučevanja je bil pridobitev razločnega in prijetnega rokopisa ter pisave. Po letu 1929 so poučevali pisanje v prvih štirih razredih osnovne šole po eno šolsko uro na teden. Leta 1959 je bil ta predmet ukinjen kot samostojen predmet; pisanje so odtlej vodili v predmetu slovenski jezik (pisanje so ocenjevali kot obliko izdelka).

Osnove lepopisne pisave dobijo učenci tako, da s peresnikom in tinto pišejo velike in male lepopisne črke na učne liste. Pri tem spoznajo pravila lepopisja, pravilno držo telesa, predvsem roke in prstov, in taktiranje – tanka črta navzgor, debela navzdol.

Na rešilnem obroču sta zapisani dve besedi: Fiume, kar v italijanskem jeziku pomeni mesto Reka in Almadi, kar je ime parnika. (Gre morda za ime povzeto po portugalskem obmorskem mestu Almada?). Iz vsebine sporočila razberemo, da je avtorica ena izmed deklet na parniku. Ker je v obtoku še nekaj podobnih fotografij iz istega parnika, a z različnimi potnicami na krovu, lahko sklepamo, da so že takrat turiste med vožnjo fotografirali in jim posnetke v obliki razglednice ponudili v odkup.

Parnik je bil registriran na Reki. Ladjedelnica M. U. Martinolich di Lussinpiccolo (Mali Lošinj) je leta 1912 zgradila parnik Almad* (brez “i”), ki je plul vedno na linijah Kvarnerske Riviere. Iz Almad se je kasneje preimenoval v Bled in od leta 1924 v Lussino.

*Parniku zgrajenem pod Avstroogrsko je bilo ime Almad, poitalijančeno v Almadi.

Velecenjena gospa Ivana Lunder**,
soproga davčnega sluge v Postojni

Draga tetka! Kako se kaj imate? Gotovo žalostno, ker so svak tudi poklicani kakor smo zvedli. Naš ata so še doma, ker jih železniška služba za to veže. Pri nas smo vsi zdravi, hvala Bogu, kar upamo tudi od Vas. Na tej sliki dobiste tudi mene. K sklepu srečen pozdrav vsem skupaj
od obitelj Doles

**Ivana Lunder je bila sestra kapitana Lunder Antona, ki je drugo polovico življenja preživel kot naš sovaščan, v Kozariščah.