1970 Begunje – Pri Cencu kuhajo

Takole januarja ali pa februarja je čas za kuhanje šnopsa. Kmečka opravila so več ali manj končana, koruza je zličkana, drva pospravljena, seno tudi, nekaj je pa treba delati. Pa še mraz pritiska in treba se je ogreti – od zunaj in od znotraj. Pa se gremo kuhanje šnopsa. Ogenjček greje lička od zunaj, šnops pa od znotraj. In to je tista zdrava kmečka barva. Ne pa od burje! Vse je tehnika, aritmetika, gumerabika, je rekel Džoko iz “Naše krajevne skupnosti”. Njemu je namreč Frakelj v podobi Zlatka Šugmana kuhal šnops, tako na skrivaj, da jih davkarija pa inšpekcija ne bi za vrat držali, ker so nameravali ta šnops potem prodajati v gostilni, pakiran v steklenice od kupljenega šnopsa. Inkaso bi bil pa čisti dobiček – neobdavčen. Frakej je tak šnops skuhal, da je Džoko kar dol padel, ko ga je poskusil. Je imel gotovo 60 voltov – šnops namreč. Ampak Frakelj ga je pil kot kamelce. Vse je stvar tolerance, veste.

Naša mama je tudi kuhala šnops. Vsaj nekaj let. Potem je tudi pri nas nastopila prohibicija, ki so jo uradno imenovali trošarina, pa se je odločila, da za davkarijo pa že ne bo delala. Kmalu za tem je tudi moj sin skoraj vse češplje podrl. Če rečem češplje, mislim drevesa, ne pa to, kar morda vi.

Kuhanja šnopsa se namreč ne da skriti, ker po celi ulici diši. V Ameriki so se tudi v času prohibicije dobro znašli. Kuhali so ga kar v Mamutski jami. Prostora so imeli dovolj, saj je dolga več kot 600 km.

No, naša mama ga je kuhala v svinjski kuhinji. Pa to je treba znati. Mora curljati iz rorčka samo za en cvirenček. Ko ga je en naš znanec kuhal, je teklo ven kot iz pipe in je bil seveda za eno figo. Je pa tudi pod kotlom nalagal, kot da meče v borzig mašino. Samo da bi bilo prej konec. To tako ne gre. Žganjekuha je delo za potrpežljive. Zaželjeno je tudi, da je kuhar abstinent, da še kaj ostane za druge ali pa za prodajo, pa za rožice namakat in še kaj. Pod kotlom je treba nalagati z občutkom. Najprej priteče cvet. To je sam špirit in to lahko pijejo le Rusi. Moj bivši se je enkrat nekaj napihoval, da ga bo ruknil en kozarček. Mama, ki ji ni bil prav po godu, mu je nalila cel deci, on ga je pa eksal. Je takoj tekel štiri kroge okrog hiše in še tri dni ogenj bruhal. Cvet je dober edino za razkuževanje ran, pa še to le zunanjih. Moraš jih pa razkuževati na prostem, ker te tako privzdigne, da je strop v nevarnosti, če bi to počel v hiši. Peče k strela! Vsak narod ima svoj običaj za kuhanje šnopsa. Kaj narod, skoraj vsaka vas. Pri nas ga dvakrat kuhamo, da res fejst prime. Bosanci ga kuhajo le enkrat in potem so tisto bolj kamelce.

Enkrat sem nesla za svoj rojstni dan v službo eno flašo maminega šnopsa. Vsi so ga tako hvalili, da ni za povedat. Sem takoj prodala sto litrov, čeprav ga nismo toliko skuhali. Pa je prišla tudi ena sodelavka, ki je sicer nisem povabila, ampak je zavohala, in sem jo vprašala, kaj bo pila. Je rekla, da alkohola ne, ker ne sme zaradi bolezni. “A boš en šnops?” “Ja, šnops pa bom!” Vidite, to ni alkohol, je zdravilo. Nalila sem ji pol kozarca od dva deci. Kot bi mignil je bilo po njem. Potem si je še dvakrat sama dolila. Jaz sem si pa rekla, da je šnops za vse in sem ga skrila v omaro.

En drug moj sodelavec je imel tudi flaše v omari skrite. V fasciklu. Na enem ministrstvu pa so imeli tajnico, ki je prišla zjutraj čisto trezna v službo, domov je šla pa malo cik-cak. V službi ni bilo bifeja, pregledali so ji vse omare, na skrivaj še torbico, pa pijače ni imela. Pa da ne bo kakšne pomote, svoje delo je kljub vsemu dobro in brez napak opravljala. Najbrž je rabila samo malo vzpodbude. Kot Prešern in Cankar pa še kdo. Potem pa se je le našel en malo bolj inteligenten in je še v ta okrogel fascikel pogledal. In glej hudiča, pravzaprav flašo! Jo je skrivala v košu za smeti.

En Rakouc (To je Rakovčan po domače.) je tudi rad pil. No, saj takih je več, ampak ta je bil nekaj posebnega. Ko je prišel iz službe domov, je moral ženi pihniti v nos. To je rakovški alkotest. In če je ugotovila, da je pil, sta imela potem predavanje iz zoologije. Eni pijančki radi čikgumajo (žvečijo žvečilni gumi). Menijo, da na ta način z vonjem čikgumija ubijejo vonj po alkoholu. Ma, se malo motijo. Potem ne smrdijo ne po čikgumiju, ne po alkoholu, ampak tako, kot bi nekdo en šopek poprove mete zažgal. Toda ta Rakouc je bil veliko bolj pameten, kot smo itak vsi. Ko se je naveličal vsakodnevnega pihanja, je pred odhodom iz službe prežvečil en strok česna ali pa dva. In potem je ženi pihnil v nos iz polnih pljuč zraka, smrdečega po česnu. Vam povem, baba se je kar sesedla. In potem mu ni bilo treba več pihati.

Mojega prijatelja stari oče je tudi kuhal šnops v Postojni, ko so bili Italijani tam. In so hodili pokušat pa so rekli, da ni dober, ker ne peče. “A, ne peče”, si je mislil, “bo pa pekel!” In je natresel cukra, da je tista skuhana žlobudra pekla k žerjavica. Potem je bil pa dober. Ja, okusi so res različni.

Sami Begunjci:

• Vinko Otoničar, Čopec,
• Anton Rožanc, Uštin,
• France Meden, Kržič.

Cencova mama in ata:

• Julka Turšič,
• Milan Turšič.