1953 Dobec – Na paši pri Lokvici
Oče me je slikal pri Lokvici, pod Vinjim vrhom, nad Dobcem. Tam, kjer so včasih pasli in napajali, je sedaj vse zaraščeno. V Dobcu krav tako skoraj ni več. Samo Fižnarjeve se še pasejo nad cerkvijo, varuje pa jih električni pastir. Lokvica je že presahnila, pred časom pa se je ponovno pojavila, le malo teže jo je najti med gostim grmovjem.
Od vseh domačih živali sem imela najraje krave. Svetlo siva – Sivka -je bila »moja«. Z njo sem delila vse dobrote, celo čokolado, čeprav je bila to včasih prav redka poslastica. Enkrat sem šla na štalo in poskušala skozi za to namenjeno odprtino potlačiti nekaj sena v jasli. Kar naenkrat sem se znašla volu za vratom, potem pa v gnoju pod njegovimi nogami. Prava sreča je bila, da sem zgrešila rogove, pa da so krave in voli začudeno ter mirno gledali nenavadno dogajanje. Niti praske nisem dobila, samo nekaj madežev na obleki.
Spomnim se še ene krave. Bila je temno siva, z naprej zakrivljenimi rogovi. Meni se je zdelo, da gleda zelo grdo in sem se je skoraj malo bala. Teta Jerica jo je klicala Kosmačka. Imela je malo mleka, a tisto je bilo izredno okusno.
Ko smo se preselili v Ljubljano, sem se vsake počitnice vračala v Dobec. Ne spomnim se, ali sem se naučila molsti že prej, ali šele tedaj. Vem pa, da sem to vedno rada delala in tudi krave so mojo molžo dobro prenašale. Ko sem bila že več let na Črnučah, sem se enkrat ponudila nekemu kmetu, da mu pridem zvečer pomagat pomolst, da bi šla lahko oba z ženo z nami na izlet. Oba sta se mi smejala, češ, kako bo ena mestna učiteljica molzla tujo kravo. Pa sem jo lepo poštrglala, ji dala malo priboljška z domačega vrta, in je prav mirno stala. Gospa Bernardka je začudena ugotovila, da se mleko v golidi meni prav tako lepo peni, kot njej.
Dobro se spomnim tudi črnega vola Murca. Kadar smo šli po seno, sem stala pred njim in mu odganjala muhe, da so lahko seno naložili na voz. Potem so ga pa prodali. Odpeljal ga je mesar Cenc iz Begunj. Otroci smo jokali in se jezili: »Jebela Cenc, k’je uola klou.«
Slovarček:
- na štali: podstrešni prostor nad hlevom za shranjevanje sena
- poštrglati: očistiti govedo s kovinsko pripravo – štriglom
Prispevek je napisala: Marija Košir (Maša Kranjc).
Kraj: Dobec
Datum: 1953
Avtor: France Kranjc
Zbirka: Marija Košir
Skenirano: 14. 11. 2014 (Marija Košir)
Oblika: skenirana datoteka
Stare slike 
Mesar Cenc je bil moj tast.Čeprav je klal živino, saj smo imeli doma klavnico, je bil zelo mahkega srca. To nam pove že to, da doma ni nikoli klal prašiča. Vedno je prišel kakšen drugi mesar. Spomnim pa se, ko je pripovedoval, da nikoli ni mogel zaklati kozlička, ker da ta joka kot otrok. Ja, Cencov Milan je bil prava dobričina. 🙂
Všeč mi jeVšeč mi je
Če si res tako mehkega srca ne moreš biti mesar
Všeč mi jeVšeč mi je
Ni potrebe poznat. Mesar je mesar.
Všeč mi jeVšeč mi je
Anonimnež, izgleda da nisi poznal Cencovega Milana.
Všeč mi jeVšeč mi je
Tudi jaz nisem poznala mesarja Cenca, a sem mu kot otrok zamerila, da je zaklal našega vola. Da pa mesar ne more biti mehkega srca, ni res. Tudi jaz poznam enega. Je pa svet tako narejen, da močnejši jemo šibkejše. Ampak eni so sposobni poskrbeti, da lahko vsi jemo tudi meso, drugi pa še zase ne. Tudi briketi za naše mucke in kužke so bili nekoč žive živali…
Všeč mi jeVšeč mi je