1932 Notranjska – Slikovita in kremenita II.

Postojna in Borovnica ne spadata ravno v naš “delokrog”, ampak če sta že na sliki, jima namenimo nekaj besed. Ker o njima še nismo pisali, je veliko povedati.

Postojna z okolico je bila močno poseljena že v paleolitiku. O tem pričajo kamnita orodja iz jam. V pisnih virih je prvič omenjena že leta 1226. Leta 1432 so jo Habsburžani povzdignili v trg. Bila je sedež njihove posesti in glavarstva na Pivškem in Krasu, središče pa je bil grad na Soviču, katerega ruševine so vidne na sliki desno. Leta 1689 ga je zadela strela in po požaru ga niso več obnovili.

Borovniški viadukt je bil svetovno znana mojstrovina in največja zgradba na progi Dunaj-Trst. 561 metrov dolg in 38 metrov visok viadukt so delali sedem let, od 1850 do 1856. V tla so zabili 4000 hrastovih pilotov, za 24 obokanih stebrov so porabili 31.600 kubičnih metrov obdelanih kamnitih blokov, 31.000 kubičnih metrov lomljenca in okoli 5 milijonov opek. Stroški so bili dva milijona goldinarjev. V zgornji etaži je imel 25, v spodnji pa 22 obokov. Grajen je bil brez cementa. Na velikonočni četrtek, 10. aprila 1941, je stara jugoslovanjska vojska zrušila sedem kolon viadukta. Ko je tri dni zatem prišla italijanska vojska, se je takoj lotila gradnje železne premostitve. V številnih bombardiranjih od avgusta do decembra 1944 so ga močno poškodovali in promet je bil prekinjen 27. decembra, ko so bombe porušile tudi železno premostitev v smeri Stare postaje. Ob umiku iz Borovnice, 5. maja 1944, je nemški pionirski oddelek razstrelil še preostanke konstrukcije.

“Pogled na Rakeško dolino s Slivnico v ozadju.” Res je najbolj opazna. V ospredju je Unec, lepo se vidijo tudi lipe, od Rakeka pa bolj malo.

Kdor gre na Bloke, gre hudiču v roke, smo že pisali. Kaj novega povedati ne znam.

“Pogled na mesto Lož z razvalinami Starega gradu.” Lož je bil prvič omenjen že leta 1220. V mesto ga je povzdignil in mu podelil mestne pravice cesar Friderik III, 8. marca 1477. Dodeljene pravice naj bi meščanom olajšale življenje in privabile nove naseljence saj je cesar določil, da kdor se v mesti naseli, mu ne bo treba plačevati davkov nadaljnjih šest let. Dobili so pravico voliti svojo mestno upravo in sodnike, svoj grb in pečat in pravico lovljenja rib v Cerkniškem jezeru in njegovih vodotokih. Lahko so pobirali mitnino in poleg tedenskih sejmov priredili še letnega.

Loški grad se prvič omenja že leta 1244. Prvi lastniki so bili oglejski patriarhi, ki so jim sledili koroški grofje Vovbrški, Ortenburžani, Celjani, Habsburžani, Turjačani in knezi Eggenbergi. Od sredine 16. stoletja ni bil več stalno naseljen in je začel postopno propadati. Glede na ruševine je sklepati, da je bil grad v času svojega življenja mogočen, če ne celo največji na Notranjskem.

“Tulipan v Karlovici”. V Veliki karlovici je dvajset jezerc. Na vse strani se cepijo stranski rovi, ki so bogati s kapniki. Le malokdo je zašel v te temačne prostore, čeprav obstajajo dokazi, da so prvi del Velike Karlovice obiskali že leta 1847. Prvi pravi raziskovalec te jame je bil Viljem Putick. Znana je zgodba, ko je nenadna visoka voda, ki je pljusknila z naraslega jezera, Puticka skoraj zalila. Rešil se je tako, da je našel višji obhodni rov, ki ga je pripeljal na površino.

Nadaljevanja o kremeniti Notranjski: I.

Viri:

• Obrh – javno glasilo Občine Loška dolina. 2014.
• Puc, M. Hodil po zemlji sem naši. Celje: Mohorjeva družba, 1986.
• http://www.postojna.si/podrocje.aspx?id=1913
• http://www.borovnica.si/?m=pages&id069

Kraj: Notranjska
Datum: 12. junij 1932
Avtor: vse slike Stanko Ribnikar
Zbirka: Ivanka Gantar
Skenirano: 30. 1. 2015
Oblika: časopis