1932 Notranjska – Slikovita in kremenita IV.

Jama Golobina leži na SZ delu Loškega polja in je edina ponorna jama med Loško dolino in Cerkniškim jezerom. Spada med tiste jame kraških polj, ki so aktivne predvsem v času poplav. V sušnih obdobjih je voda samo v težko dostopni jezerski dvorani. V jami je opaziti regulacijske posege iz preteklosti. Napravljeni so bili zato, da so omogočili večji vtok vode in zmanjšali nevarnost poplav. Rovi so dolgi 850 metrov in imajo 37 metrov višinske razlike. Poleti so vanjo organizirani vodeni izleti. In na enem so pozirali gospodiči na sliki.Poplav takih razsežnosti, kot so bile leta 2014, domačini ne pomnijo. Vedo pa povedati, da so bile najhujše poplave 16. oktobra 1851, ko je bila v jami Golobina na zahodnem delu Loškega polja, v katero ponikne Veliki Obrh, voda visoka 21 metrov.

Sveti Vid leži sredi Vidovske planote. Kraj in planota sta dobila ime po župnijski cerkvi sv. Vida. Leta 1955 so kraju spremenili ime v Žilce na podlagi zakona iz leta 1948 o imenih naselij in označb trgov, ulic in stavb, kot del prizadevanj s strani slovenske povojne komunistične oblasti, da bi odstranila verske elemente iz toponimov. Nazaj v Sv. Vid so ga preimenovali leta 1991. Enkrat kmalu po tem letu me je prijateljica prosila, če jo peljem k Sv. Vidu na obisk k sestri, ki je tam poročena. S seboj sva vzeli njeno teto. Ko smo pripeljali v ta ovinek, ki ga ni in ni hotelo biti konec, sem rekla: “Jebela, saj mi bo še volana zmanjkalo!” Teta do smrti ni mogla pozabiti te izjave. In kadar so se peljali skozi ta ovinek, vedno je povedala, kako bi meni kmalu volana zmanjkalo.

Nakladanje lesa je bilo težaško delo in delavci so si lahko izborili več pravic, če so bili organizirani. Delavci na železniški postaji Rakek so se leta 1935 organizirali v svoje ramparsko društvo. Bilo jih je šestnajst, delali so po štirje skupaj. Nakladali so trame in žagance, hlodovine bolj malo. Za napolnjen vagon so dobili 70 din, ne glede na to, ali je imel 10 ali 15 ton nosilnosti. Le za podaljšane vagone – pijone so dobili 140 din. Dogajalo se je, da je ena skupina naložila več vagonov kot druga, kajti les je bil različen (pri odpadlem lesu je bilo treba veliko več truda, da so ga naložili, ker je bil različnih dolžin), a so bili vseeno po dogovoru vsi enako plačani. V času gospodarske krize so morali nakladati za polovično ceno 35 din od vagona. Nastopili so proti temu, vendar niso mogli ničesar doseči, ker bi jih drugače odpustili in najeli druge delavce, kajti brezposelnost je bila velika.Dne 22. novembra 1937. leta je bil pri srezkem načelništvu v Logatcu registriran sindikat lesnih delavcev. To so bili enotni sindikati URSSJ. Registracijo je zlasti oviral srezki načelnik Ercker, ki se je spotikal ob malenkostih. Prvi občni zbor sindikata je bil v Modičevi gostilni na Rakeku. Na njem so bili navzoči tudi ramparji. Po sprejetju pravil so izvolili Antona Martinjaka iz Cerknice za predsednika, Toneta Bavca z Rakeka za tajnika in Lojza Vrabca za blagajnika. V letu 1938 so volili delegate izmed delavskih zaupnikov. Izvoljeni so bili: Jože Modic, Anton Dovjak in Valentin Antončič. Leta 1939 je Tone Bavec odšel na orožne vaje in tajniške posle je prevzel Anton Dovjak. Bavca je na orožne vaje »spravil« Hmelak, solastnik podjetja Žagar, ker se ga je bal kot revolucionarnega sindikalnega delavca. V odbor sindikata se je leta 1939 vključil še Ivan Suvorov. France Klemenc z Unca pa je moral, kot zadnji tajnik prepovedanega sindikata, izročiti arhiv orožniški postaji.