1961 Cerknica – Vrsta pred mlinom
Avtor fotografije je Slavko Hren. Slavko se je postavil k Negrotovi hiši na Mali gasi in fotoaparat usmeril po klancu navzdol proti Rutarjevem mlinu. Fotografija prikazuje pogled na vrsto voz ob torkih, ko so ljudje vozili žita v mlin in čakali, da jim bo mlinar prevzel žito in dal moko. Ob torkih je bila na Mali gasi gosta vrsta polnih voz žita, ki se je vlekla od Rutarjevega mlina pa do Levštka na drugem koncu te čudovite ulice. Ljudje so se pripeljali od blizu in daleč. To je iz Loške doline, Ribniške doline, iz Loškega potoka in cerkniške okolice. Tudi potem, ko se je torkovo popoldne neasfaltirana Mala gasa spraznila, je iz živinskih izstrebkov prihajal značilen vonj.
Čas nastanka fotografije sem ocenil, zato ne bo nič narobe, če sem se uštel za nekaj let več ali manj, saj se je ta pogled ponavljal še dolgo v šestdeseta leta.
Šrangarjev Janez je iz gozda pripeljal nekaj drv in jih je zložil pod oreh. Na levi strani fotografije nasproti Piltavarjeve hiše pa so drva, ki jih je pripravil Piltavarjev Božo.
Ljudje so se na vozovih dolgočasili in čakali na vrsto. Mnogi so imeli s seboj malico in žakelj sena ali detelje za živino. Ko je zažejalo, so moški potešili žejo pri Zgoncu ali v Žajfenci, ženske, ki so pazile na živino in odganjale muhe z nje pa so srkale sparjeno vodo iz steklenic, začepljenih s štofeljcom zvitim iz kosa starega časopisa, le malokatere so imele s seboj kavo iz cikorije ali proje. Vrste pred mlinom so bile tudi kadar je deževalo. Ubogi ljudje so si pomagali z raznoraznimi pregrinjali, da so pred vodo zaščitili žita in moko, saj niso imeli polivinila, ki zdaj na vse pretege onesnažuje okolje.
Za moške ni bilo problema, ženske pa so stanovalce Male gase prosile, da so jih pustili na stranišče. Takrat je na Mali gasi imela samo Konjedicova hiša stranišče na vodno izpiranje. Vsi ostali smo imeli to napravo na štrbunk.
V vratih Piltavarjeve hiše stoji vedno dobre volje Piltavarjev oče, to je znani podobar Lojze Bajc. Najbrž pa se še ne ve, kako sta nekoč on in kaplan Janko Špec nagibala kozarce v gostilni pri Zabukovcu. Ko sta imela tega nagibanja dovolj, je Lojze rekel, da mora domov na kosilo, da ne bo žena huda, Špec pa pripomnil, da mora hitro v farovž, ker mora brati brevir. In sta šla narazen. Špec po Veliki gasi in Kostelinovemu klancu, Lojze pa po Mali gasi mimo svoje hiše in kjer se cesti spet združita pred Žajfenco, sta prišla skupaj, se zakrohotala in potem sta jih dobre volje še nekaj prekucnila v Žajfenci.
Tudi Lojzov sin Božo je bil vedno dobre volje. Na starost so mu odrezali nogi, pa kljub temu ni izgubil smisla za humor, namreč, ko so ga otroci vprašali: “Ata, kaj bi rad za rojstni dan?”, jim je rekel: “Glih kakšnih štumfov mi ni treba kupovati!”.
Kraj: Cerknica
Datum: 1961
Avtor: Slavko Hren
Zbirka: Marta Hren
Skenirano: 22. 3. 2015
Oblika: fotografija
Stare slike 
Po sencah sodeč je bil čas posnetka zgodaj dopoldne.
Verjetno je bilo hladno jutro saj je kar nekaj živine pokrite z odejami. Pa tudi žito na vozovih je prekrito z nekakšno cerado, da ga ni dobila jutranja rosa na dolgi poti do mlina.
Gospa, ki sedi na vozu ima tudi štrikanco dobro zapeto in ruto trdo zavezano.
Na železnih kolesih so sledi povoženih živalskih iztrebkov. Si kar predstavljam ta značilen vonj po Mali gasi.
Všeč mi jeVšeč mi je
Janko Špec je bil v Cerknici zelo priljubljen župnik. Večkrat jo je mahnil zjutraj od maše proti Zgoncu, z druge strani od Šrangarja gor pa miličnik Volk. Malo sta pod lipco poklepetala svak v svoji uniformi, potem pa skupaj prišla v gostilno k Zgoncu. Miličnik Volk na “kanček” župnik Špec pa “Buhca kušnt”.
Všeč mi jeVšeč mi je
“Buhca kušnt” – ta je dobra!
Me je pa spomnila ene babnopoljske:
Ko je bilo treba iti pred veliko nočjo k božjemu grobu “bugca kuškat” se je Ne-vem-že-čigav Jožek uprl. Oče mu je najprej lepo prigovarjal: ¨”Juožok, pešaj baga!” Pešaj – to pomeni “poljubi” po babnopoljsko; vsaj včasih je. Najbrž beseda pride od hrvaške “puse”, ni važno.
“Nabon!” se je še naprej upiral Jožek.
“Juožok, pešaj baga!” je oče grozeče dvignil glas.
“Nabon!” je Jožek trmasto gledal v tla.
Oče se je razjezil, stresel mulca in ga potisnil proti božjemu grobu: “Pešaj baga – benti baga!!”
Jožek pa je že v joku končno pojasnil: “Nabon, zak je slinaf!!”
Naj se mi ne preveč zameri, ko prav zdaj pripovedujem take bogokletne…
Všeč mi jeVšeč mi je
Avtor fotografije, Slavko Hren, Kovačev iz Bezuljaka, sedaj Domžale, je zadovoljen s komentarjem ob sliki. Slika je nastala leta 1961, ko je avtor zbiral posnetke za maturitetno nalogo na učiteljišču.
Všeč mi jeVšeč mi je
Kmetje so svoje žito pripeljali v Rutarjev mlin, kjer se je izvala menjava. To pomeni, da kmet ni dobil moke iz svoje moke, ampak se je v mlinu izvedla menjava. Ven je dobil določen del bele moke, črne moke in otrobov. Poleg tega pa je plačal mletje po kilogramu propeljanega žita. S svojega žita pa ni mogel dobiti moke zato, ker je bil to valjčni mlin, ki je delal po principu povratne meljave in tega zaradi takega načina mletja ni bilo mogoče izvajati. Količina s katero je mlin začel mleti je bila (mislim) 700 kg, tej količini smo rekli partija (kot pri kartah). Vsakič ko je šla ta količina žita čez valjček, se je le ta vsipala v celico, po ponovniemu nastavljanju valjčkov (stiskanju), pa se je to količino ponovno spustilo skozenj. Mlin je imel dva groba valjčka, rekli smo jim “šrotarji” in dva gladka valjčka. Pa še to, mlin je bil ob ponedeljkih zaprt za stranke, ker se je takrat pripravljalo moko za menjavo. V šali so Cerkničani rekli, da so ob ponedeljkih zaprte javne hiše, Simičakov frizeraj in mlin.
Všeč mi jeVšeč mi je
Moj oce (bil je tudi frizer) pa je rekel, da ob ponedeljkih ne delajo samo frizerji in prostitutke…
Všeč mi jeVšeč mi je
Teh mehkih tort na Mali gasi se tudi jaz spomnim. Ko so se posusile, je bil uzitek bos hoditi po njih.
Všeč mi jeVšeč mi je