1943 Rab – Janez Hace, dopisnici iz taborišča

Ko so Italijani določali talce, ki so jih pozneje ustrelili na Križni gori – o dogodku se je ohranila znana fotografija, ki so jo Italijani nedavno povsem drugače interpretirali – je bil v to skupino z vaščani Dan določen tudi Janez Hace. Njegov oče in sosed Štancarjev sta šla prosit župnika Franca Presetnika, naj kako posreduje, da Janeza ne bi ustrelili. Župnik ni mogel ničesar obljubiti, rekel je le: »Bom videl, kaj se da narediti!« Vseeno je dosegel, da Janeza Haceta niso ustrelili, pač pa so ga poslali v taborišče na Rab, od koder je bil pozneje premeščen v Gonars. V internaciji na Rabu je tehtal komaj 40 kg, v Gonarsu pa so se bivalne razmere – hrana, ležišča, barake – precej izboljšale in domov je prišel skoraj primerno hranjen. Ob razpadu Italije so se taboriščniki iz Gonarsa peš vračali na domove, tiste ki so šli z vlakom, pa so večinoma zajeli Nemci in jih preselili v svoja taborišča.

Janez je potem bival nekaj časa na Bloški Polici pri sestri Rezki, pozneje pa je bil mobiliziran v Bračičevo brigado in odšel s 14. divizijo na Štajersko. Tam ga je kot na novo nastavljenega kuharja na Graški gori – “gori jurišev”, ki so jo Nemci s topniškimi granatami obstreljevali iz Slovenj Gradca – 21. februarja 1944, le dan pred pesnikom Kajuhom pri Belih vodah, zadel drobec granate in ubil.

Soborec Jože Turk, Koščakov, se je pozneje z žalostjo spominjal, kako je padlega Janeza poleg še enega tovariša in dveh ali treh ubitih mul videl in takoj spoznal na neki jasi, ko se je z ostalimi borci Tomšičeve brigade premikal naprej na položaje. Takoj je pomislil na to, da ga je Janez še nedavno tega vsega lačnega povabil k divizijskemu kotlu in mu v okrepčilo nalil redke mineštre …

Kje je bil takrat triindvajsetletni Točkov Janez pokopan ni točno znano, ve pa se, da ga je pokopal Ivan Mrzel, ki je bil zadolžen za pokop padlih, pozneje pa so ga ujeli Nemci. Svojci predvidevajo, da je pokopan v skupnem grobu na pokopališču v Šmiklavžu.

Ko je v mesecu marcu oče Anton ravno med oranjem od Matevža Haceta, sovaščana in tedanjega komisarja 14. divizije, dobil obvestilo o sinovi smrti, je v obupu vrgel klobuk ob tla in zastokal: » Ali bom res ob vse sinove?!« Do tedaj so mu Italijani že ubili sina Jožeta, Tone je bil v gozdu, France prav tako, mali Stanko pa se je hudo poškodoval z razstrelivom.

Ohranili sta se dve dopisnici, ki ju je Janez Hace pisal domov iz Gonarsa – eno očetu, drugo bratu Stanku. Orumeneli sta že in čas je zabrisal pisanje z grafitnim svinčnikom, a še vedno se da razbrati nekaj besedila:

Na starejši dopisnici, ki jo je pisal očetu piše:

Dragi ata!!! – Danes po karti preklicujejo pošto… Ko sem videl da mi Vi pišete sem se najprvo zjokal. Zato ker sem dobil prvo pisanje od vas. Zdaj se nahajam v Visco Udine. Tukaj bom pa dalj časa ko sem bil na Reki. Tukaj je tudi Kolaj, Fajdiga, Ribčev Jože in Hlepinov France (fotograf iz Podcerkve – op. M.O.). Prišli so iz Trvize. Iz Dan je tudi Mlakarjev Matevž…. Pišete da mi pošiljate pakete pa nisem še nič dobil. Pričakujem vsaki dan da pride za mano kjer je prišla tudi pošta iz Reke. Nič nekarte šparat pest moke ali masti – pa suho sadje če hočete da se bomo še kdaj videli. Za denar če hočete dente kakšno liro v meso (?) ali med ali pa zavijte v cviren pa tudi kaj cigaret za kadit za Franceta, kjer mi dosti pomaga, ki ve kako je bilo z nim… nisem vedel (? nič od njemu da mi ni pisala Rezka ?). (Ob robu je napisal še besedo “fige in čisto spodaj “moko”). Najlepše vas pozdravlja vaš sin Janez.

Spredaj ob svojem naslovu je Janez pripisal še: “Pozdrav tudi mamo in bratca Stankota!!!” Dopisnico, ki ima datum 4. 2. 1943, je poslal na naslov: Anton Hace, Podcerkev n. (numero – številka) 17, p. Stari trg/pri Rakeku, p. (provincia – pokrajina) Ljubljana.

Na dopisnici je viden nepopoln datum 4. 5. 19.. Čez vso dopisnico je natisnjen napis VINCEREMO – “zmagujemo” oziroma ” zamagali bomo”, s katerim so Italijani označevali marsikaj in si tako dajali poguma. Na robu pa piše CARTOLINA POSTALE – dopisnica. Znamka za 30 centov (?) ima napis Posta Italiana. Žigi so zabrisani, razbrati je mogoče “Stari trg” in “Lubiana”, odtisnjena je tudi velika številka 28. Vsaj eden od obeh vijoličnih žigov je najbrž od cenzure, sta pa oba nečitljiva.

Janez je napisal tudi svoj naslov: Janez Hace, Campo Concentramente Internati civili, I. sect., II. Podiglione, Vesco, p. Udine.

Dopisnico dvanajstletnemu bratu Stanku je Janez Hace naslovil takole:

Stanko Hace, vas Podcerkev 17, p. Stari trg pri Rakeku, prov. Lubiana, Italia.
Spet je to Cartolina Postale z napisom Posta internati civili di guerra Mittera(?)
Internato civile Hace Janez N. 19529
Campo concentramente /Internati civili guerra Baraka XVI., Gonars, Udine

 
Datum na dopisnici je 16. 7. 1943, piše pa približno takole:

Dragi brat!
Preden ti napišem en par vrstic te prav lepo pozdravim. Danes sem dobil paket, ki je bil poslan 9. maja … Zdaj pa je že čas, da bi se kaj kmalu videli, namučili smo se zadosti v enem letu, zato bi rad videl, da bi vam prišel kaj pomagat. Zdrav sem in ješč, odpočit tudi. Želim vam vsem skupaj srečno košnjo in dosti pridelkov v tem letu. Najlepše te pozdravlja tvoj brat Janez.

Vsebina sporočila je optimistična, saj drugačna zaradi cenzure tudi ni smela biti. Med vrsticami pa lahko slutimo še drugačen optimizem, ki ga je narekovalo pešanje italijanske moči in pričakovanje njihovega zloma.

Dohodni žig izkazuje datum 19. VIII. 1943, medtem ko je bilo besedilo napisano več kot mesec dni prej. Okrogli vijolični žig ima delno nečitljivo številko 748, videti je kot ulomek in ne vem, kaj pomeni.