1940 Podcerkev – Stanko Hace z bratoma in konji

Po kapitulaciji Italije septembra 1943 je brat France – njega ni na sliki – s seboj vzel dvanajstletnega Stanka k opuščenim italijanskim kasarnam na vrhu Javornika, na kraj, ki mu pravijo Veksel. S seboj sta imela staro mulo, na katero sta naložila vse, kar se je uporabnega dobilo – vojaške deke, slamnjače in podobno. Potem sta se srečala z znanci Primorci, ki so nagovorili Franceta, da se jim je pridružil, ko so se z avtom odpeljali do barak v Leskovi dolini.

Stanko je ostal sam z mulo in iz dolgočasja raziskoval naprej po Vekslu. V leseni bajti je našel za polne žepe detonatorjev in tudi kratko puško.

Robo iz kasarn so tistega dne pobirali tudi drugi vaščani Podcerkve – Kočevarjevi, Baragov Tonček, Knausovi … Naložili so si opuščenega vojaškega blaga toliko, da so komaj cjazili. Puška, ki jo je našel Stanko, je dobila skrivališče v stari bukvi pod Gabrnco na Podcerkavski gmajni. Pokazali so jo Potonovemu hlapcu Jerneju, ki je bil doma nekje iz Gorskega Kotorja in on jo je kmalu uporabil pri raupšicanju.

Tistega večera so že vsi prignali živino proti domu, Stanko pa je svoje krave še lovil okoli Dan. Ko jih je le zgnal skupaj, je z njimi nekoliko postal pod vasjo v Ulcah, da so se krave še nekoliko pasle, njega pa je predvsem zanimala municija v žepu.

Iz naboja je odstranil kroglo in s kamnom potolkel po njej. Takrat se je strašno zabliskalo in počilo … Pritekli so sosedje in hudo ranjenega Stanka odnesli domov. Pritekel je tudi Stankov oče, ki je pretresen vzkliknil, ko je zagledal okrvavljenega sina: “Zdrav se je rodil, zdaj bo pa kripelj!”Prinesli so lavor in z jodom razkužili Stankove rane, jih za silo obvezali in ga odpeljali v Stari trg. Začasna bolnišnična soba je bila takrat v rumeni hiši sredi Starega trga, rojstni hiši slikarja Lojzeta Perka, kjer je bila pozneje pošta, frizerstvo in knjižnica, zdaj pa je podrta. Stanko se spominja, da je bil vhod od zadaj po stopnicah navzgor in da je pred stavbo stalo vse polno mobilizirancev. V tisti hiši mu je zdravnik pod narkozo oskrbel rane na obeh rokah. Na levi je ostal brez polovice palca in kazalca, na desni pa je dva razmesarjena prsta zdravnik le očistil in toliko obrezal, da so se rane lahko celile. Po oskrbi je Stanko noč prespal pri Jerančetovih v Starem trgu nekaj hiš naprej. Ko sta se z očetom vračala iz Starega trga, jima je Tavzlova mama iz Nadleska dala ribjega olja za mazanje po očesu.

Rane so se mu na srečo zacelile brez zastrupitve. Trajne poškodbe pa so dečku ostale na sluhu levega ušesa in vidu levega očesa. Še vedno s hvaležnostjo pomisli na partizanskega zdravnika, katerega imena pa si ni zapomnil več kot toliko, da se je priimek začel na črko Ž. V spominu mu je ostala le zdravnikova roka, ki jo je imel povito na debelo, kot da je potrebovala oporo, ker mu ni prav dobro služila. Je imel poškodovano ali hromo? Zgolj na podlagi tega bledega spomina smo ugibali ali je Stanka takrat oskrbel mogoče dr. Žilič iz Logatca, ki je občasno prihajal v Loško dolino.

Stanko je tu še zdrav, pogumno in sproščeno sedi na liscu. Zaveda se, da je jahati tako lepega konja privilegij, ki si ga želi vsak njegov vrstnik.

Janez Hace, mlad, čeden, močan, lepo oblečen … Z vajenim prijemom čvrsto drži konja, ki mu morda ni do fotografiranja.

Jože Hace – tudi on lepo urejen samozavestno drži drugega konja. Pri Točkovih menda nikoli niso bili brez konj vse do danes.

Na hrbtni strani slike je nekdo z okroglimi črkami na veliko zapisal: Hace Stanko. Zdi se, da je tudi zgoraj pisalo Hace, a napis ni razločen.