1935 Rakitna – Cerkveni pevski zbor

Tiste čase, ko je bila edina prometna povezava pešpot, je bila Rakitna skoraj sosednja in zelo prijateljska vas s Sv. Vidom. Kar nekaj deklet iz Rakitne je bilo poročenih pri Sv. Vidu in obratno. Teh sorodstvenih obiskov je bilo zelo veliko, posebno za farno žegnanje in Veliko noč. Po poti čez reko Zalo je bilo le slabi dve uri hoje do Rakitne. Iz vasi Zala smo šli po pešpoti proti rakiškemu Grabnu. Le nekaj deset metrov od vasi je bilo podolgovato korito, vanj pa speljan žleb naravnost iz izvira in drugi žleb iz korita ven, kjer se je voda odtekala. Čez reko je vodila dobro urejena brv iz dveh tramov in na obeh straneh ograja, da smo se lahko prijemali. Naprej je kakšnih 20 m jase in nato še potok mala Zala, to pa smo prečkali lahko kar po kamenju. Le nekaj sto metrov po Zali naprej je bil Mrharjev mlin, na tem mestu zdaj stoji elektrarna. Tu je veliko lahkega kamna ali lehnjaka, ki so ga rabili za zidavo dimnikov, ali obloge ob oknih. Naprej proti Rakitni je bila pot zelo strma in temna, ilovnata, teren pa poraščen z nizkim grmičevjem, da ni bilo prav nič videti skozenj. Po tej poti me je bilo vedno zelo strah, saj so med ljudmi krožile govorice o strahovih in pošastih.

Ko je šel en Vidovc močno »nadelan« iz Rakitne prav po tej strmini, je zagledal za seboj ognjeno kolo, ki se je točilo za njim in kričalo: »Toku pa toku te buom, toku pa toku te buom!« Pametni Hribec se je skril za smreko, kolo pa se je odkotalilo mimo njega naprej. Ta pa je zakričal za njim: »Toku pa toku boš ti mene v rit pihalo,« se obrnil in šel nazaj v Rakitno popivat.

Ta pa so bila že petdeseta leta, ko je šla »Zavska Anca« iz Rakitne domov k Sv. Vidu, prišla v Graben do brvi in zagledala na drugi strani brvi pošast. Naglo se je obrnila in šla nazaj po klancu do vrha in potem po cesti do Pikovnika in povedala: »Jaz na eni strani brvi, pošast pa na drugi in sva se gledali!« Eni so se ji smejali, drugi pa so se pošasti zares bali. V naslednjem KMEČKEM GLASU je pisalo, da je iz živalskega vrta pobegnila gorila, ki so jo našli v rakiškem Grabnu in jo tam ustrelili. Spet smo brez skrbi in veseli hodili v Rakitno.

Ko smo prišli iz Grabna na vrh in iz gozda ven, pa kot bi prišli na drugi svet. Tu so rakiške senožeti. V čisti svetlobi je bilo videti zaselke: Naklič Konec, Žotov Grič, Boršt, Likebčov Konec, Hrib, Hud Konec in Novaki. Tu, v Novakih je živela naša babica in sorodniki po mamini strani, ki smo jih tako radi obiskovali. Naprej je že cesta za Kamnik. Iz Rakitne v Ljubljano je le borih 18 km.

Kje je stal Mrharjev maln je opaziti le še nekaj vrta, kjer rasteta dve hruški, ta priljubljena pot čez Graben pa je žal opuščena in zaraščena.

Kje so tiste stezice, ki so včasih bile.