1944 Stari trg – Civilna partizanska bolnica v Teličevi hiši

Prva žena lastnika Teličeve hiše je bila Slovenka iz Trsta, ki se je s starši pred vojno priselila v Jugoslavijo. Po prihodu so dva meseca živeli v železniškem vagonu, ker niso imeli kam drugam … Jerneja je med vojno hči partizanka pretihotapila na Rakek, od koder je jeseni 1943 pobegnil v Ameriko. Tako pravijo … V njegovi hiši je bila potem nekaj časa bolnica, po vojni kratek čas deški internat, nato trgovina s tekstilom in obutvijo, zgoraj pa stanovanja. Sčasoma je hiša opustela in propadla.27. maja 2015 je dr. Zora Konjajev, med vojno študentka medicine, govorila o svojih spominih na neverjetno partizansko saniteto in med drugim omenila, da so bile leta 1944 tudi tri civilne bolnice na osvobojenem ozemlju: Kanižarica, še ena v Beli krajini in tretja v Starem trgu pri Ložu, ki je bila najboljša, najbolje opremljena, imela je izolirnico in celo ginekologijo. Imeli so do 60 postelj. (Posneto 2015, novinarka Ksenija Horvat.)

Osebje civilne bolnice v Starem trgu ob začetku delovanja je bilo: zdravnik dr. Ivanc (čigar hčerko je pazila Ema Šepec iz Starega trga, sestra Valerija Ivanc pa je po ustanovitvi gimnazije poučevala v njej), glavna medicinska sestra Marija Bravec iz Loža, bolničarke Ladica Petrič Štritof iz Markovca, Angelca Košmrlj iz Martinjaka in Kristina Hace iz Podcerkve ter babica Lojzka, katere priimek je utonil v pozabo. Upravnik bolnice je bil Lojze Tomc iz Starega trga. V knjigi dr. Marije Makarovič Babno Polje v metežu druge svetovne vojne najdemo tudi odstavek o Civilni bolnici v Starem trgu, kjer med drugim piše: “Med devetnajstimi člani osebja sta bili tudi Babnopoljki. Leta 1923 rojena Amalija Poje je bila bolničarka, leta 1884 rojena Frančiška Šoštarič pa je delala kot neizprašana babica”. Ne vemo pa, na katero obdobje delovanja bolnice se podatek nanaša.

V Civilni bolnici Stari trg so se zdravili tudi ljudje iz drugih krajev osvobojenega ozemlja. V spominu bolničarke Ladice je ostala Veselova mama od Fare z Blok, ki je imela šen, ter dekle iz Grahovega, ki je pri bombardiranju dobila poškodbe od mine in so ji v bolnici iz roke pobirali koščke železa. V literaturi najdemo podatek, da je Civilna bolnica Stari trg sprejemala bolnike iz Loške doline, Bloške planote, od Sv. Vida, Cerknice, Ribnice in Čabra. Iz Ribnice in Čabra so bolniki plačali v denarju, ker so spadali pod drug okraj, iz domačega okrožja pa so okraji plačevali v naravi. Po napadu domobrancev 10. septembra 1944 se je zmogljivost bolnice zmanjšala.

Starejši Starotržani se še dobro spominjajo bolnice, čeprav so tisti, ki so bili z njo tesneje povezani preko dela in oskrbovanja ali kot pacienti, večinoma že pomrli. Franc Zabukovec, rojen leta 1942, se spominja pripovedi, da je med vojno delovala bolnica v sosednji Teličevi hiši, vendar nič več kot to, ker je bil še premajhen. Ve pa, da je bila v njej za sestro mama njegove sošolke Dane iz Babnega Polja. Podobno kot on se bolnice spominja tudi Janez Voljč. Pokojni Jože Šepec pa je pripovedoval, kako je šel kot mladinec s konji v Osilnico po hruške za bolnico. Ko se je vračal, je vse okoli njega pokalo, ker je bila hajka in je s preplašenimi konji komaj srečno prišel domov. Ne vemo ali je bilo to ob domobranski hajki 10. septembra 1944 ali ob naslednji v oktobru istega leta. Ivanka Žnidaršč iz Starega trga, Ivanka Mlakar Plos, tudi Starotržanka, Slavka Glavaš Modic, takrat iz Markovca, so bile v času delovanja bolnice stare 10 do 12 let ali nekaj več in dobro so se še spominjale njenega obstoja, ne pa tudi kakšnih podrobnosti. Pokojna Ivanka Plos je pred leti večkrat omenjala tudi, kako so vsi kolikor toliko odraščeni otroci morali pomagati ravnati Nadleško polje, kjer je nastajalo partizansko letališče: “Čisto vsak kamenček smo morali izkopati, pobrati in poravnati … Ponoči pa so na polju goreli ognji, da so piloti videli kje pristati. Tudi te ognje smo pomagali pripravljati …”

V hiši nasproti Teličeve je v času delovanja civilne bolnice odraščala tudi leta 1927 rojena Marija, po domače Malarjeva, ki se spomni le tega, da je bilo dogajanje v bolnici bolj “na skrito”. Čeprav bi naj po Ženevski konvenciji, ki zadeva ravnanje z bolniki in ranjenci v vojnem času, bolniške in podobne ustanove ter reševalna vozila in osebje nosili vidno oznako Rdečega križa, ki bi jih ščitila pred vojaškimi posegi, ne vemo, kako je bilo s tem v Starem trgu.

Svojega bivanja v Civilni bolnici Stari trg pa se dobro spominja takrat trinajstletni Stanko Hace iz Podcerkve:

Bilo je pozimi leta 1944, potem ko je že okreval po hudih poškodbah, ki jih je dobil septembra 1943, ker je udaril po naboju. Ležal je v srednji bolniški sobi zgornjega nadstropja Teličeve hiše.

Želel si je bil namreč pravih smučk, kakršne so imeli vrstniki in z očetom sta jih šla v Voljčevo delavnico kupit zanj. Z vrha griča se je potem spustil samo enkrat in noga je bila že zlomljena v gležnju. Odpeljali so ga v Stari trg v Teličevo hišo. Prvi večer so nogo le položili in pritrdili na desko in bilo mu je zelo neudobno, saj ga je noga na goli deski hudo pekla vso noč. Zjutraj so mu med desko in nogo le podložili kos vate, čez dan pa je prišel na vrsto, da so mu namestili mavec. Takrat je v isti sobi ležal tudi Jože Mlakar, Mauhlov iz Iga vasi, sin nekdanjega župana, mladi borec 14. divizije. Obolelega za pljučnico so pripeljali iz Štajerske, kjer je ležal v mrzli vodi pod vrbami in se prehladil …

“Med bolnišničnim osebjem je bila tudi zaščitna sestra Bravceva iz Loža”, se spominja Stanko.

Ohranil se je dokument o delu Civilne bolnice v Starlem trgu z naslednjo vsebino:

Okrožni odbor OF Notranjske
Zdravstveni odsek
Opr. Št.———- Na terenu, dne 5.VI.1944
( štampiljka nečitljiva)

Predsedstvo SNOS – zdravstveni odsek
na terenu

Prejel sem Vaš dopis štev. 60 odpostlan, dne 27. V. t. leta. V zvezi z pripravami za organiziranje civilne bolnice je poročilo nekoliko dni zaostalo – vzrok je moja malomarnost, ali pa zaposljitev, tako da nisem mislil nato.

Dne 15. maja tega leta je bilo bolnično poslopje izročeno svojemu namenu. Prostori katere obsega ta bolnica so razdeljeni na moški in ženski oddelek, posebej je izolirnica. V tem poslopju je danes na zdravljenju 30 oseb, predvsem so skoro same ženske izjema šterih možkih, od tega je šest oseb zdravih zapustilo bolnico z izjavo da so se počutile, tako od strani zdravnika in bolničarskega osobja prav dobro. Tov. zdravnik dr. Ivanc je zelo požrtvovalen, skrbi za bolnico in je predan popolnoma svojemu zdravniškemu poklicu – pripomniti moram da vrši zdravniško službo v bolnici brez plačno in je predan naši borbi. Bolniško osebje se sestoji poleg zdravnika, ekonomata, zaščitne sestre, dveh babic, kuharice in kuhinske pomočnice se opravitelj/ekonomat/ poslužuje za čiščenje/ribanje/ prostorov in pripravo drv tovarišic z linije ZSM in AFŽ.

Gospodarsko stanje bolnice je naslednje: dohotki v živilih v skupni teži kg 1431.10, v denarju 7632.50, izdatkov 7173 – ostanek 559.50 lir, zdravila so v oskrbi zdravnika dr. Ivanca.

Zdravstveno stanje na osvobojenem ozemlju je zadovoljivo, vendar je bojazen, da se v vročih poletnih mesecin ne pojavi epidemija.

Z poslopjem bolnice nismo še popolnoma gotovi, nujno je da bi se monitrala oprema v kopalnici, pa nimamo osebe mehanikarja, kateremu bi se poverilo to delo, tudi z vodo je težavno – peč in banjo za kopalnico imamo pripravljeno, težave imamo v nabavi postelnine, predvsem nam primanjkuje dek, saj jih imamo komaj toliko, da je mogoče pokriti postelje z eno deko, kar je seveda za bolnika vse premalo, tudi z rjuhami je težavno – je začetek v času, ker ni mogoče nabaviti v trgovini , pač pa je bilo to zbiranje v tesni zvezi z ljudstvom, katero je v te nujnosti prav razumelo.

Obisk dr. Peruška mi je v tem delu pripomogel, vendar pa dane obljube, da bom postlal točne podatke o vseh zdravnikih in ostalem osobju: babic, bolnićark in žaščitnih sester, katere se nahajajo na neosvobojenem ozemlju nemorem postlati, vendar bom poskrbel, da bom čimprej zbral in postlal. Z organizacijo zdravstvene službe po okrajih bom takoj začel poročal bom redno vsak teden, tako, da boste imeli točen pregled nad delom dokler nebo to delo gotovo – vse delo bom vršil v tesni zvezi z člani OF okrožnega odbora.

Smrt fašizmu – svoboda narodu!

Za zdravstvei odsek:  Za O O O F/ Notranjsko
sekretar:
Dokumnet nima podpisa

Iz besedila dokumenta lahko sklepamo v kako težkih pogojih je bolnica obstajala in koliko skrajnih naporov je terjalo njeno delovanje.

V kaplaniji, ki jo vidimo sredi slike za župniščem in pred Teličevo hišo, je bila kot rečeno med vojno v pritličju izolirnica za bolnike z nalezljivimi boleznimi, predvsem tifusarje. Pomembno vlogo pri preprečevanju širjenja (pegavega) tifusa so imele razuševalne postaje, ki so bile po navedbah dr. Metoda Mikuža v delu Partizanska saniteta iz leta 1967 razmeščene po vaseh v Loški dolini: Pudob, Dane in Kozarišče, za slednji dve dr. Mikuž navaja datum 20. februarja 1944, delovale pa so tudi zelo učinkovite mobilne razuševalne postaje.

Če se na koncu pomaknemo še v čas nastanka fotografije: takrat je bila v prvem nadstropju kaplanije splošna ambulanta, ki se je šele leta 1961 ali 1962 preselila v novo stavbo zdravstvenega doma na sedanji lokaciji.

Na internetu najdemo še informacijo, da v Arhivu Republike Slovenije v razdelku Zdravstvo pod oznako SI AS 1661 Civilna bolnica Stari trg (1943 – 1944) obstaja nekaj posamičnih dokumentov o bolnici v Starem trgu. Mogoče jih bo pa kakšen diplomant zgodovine, zdravsvta ali sociale nekoč poiskal, obdelal in napravil dostopne širšemu krogu bralcev …

* dr. Milan Perušek, zdravnik, ki je predaval tudi na usposabljanju bolničark v Črnomlju v Beli Krajini