1961 Podcerkev – Točkov oče

Imela sem kaka štiri leta in nekdo, ki je prišel iz Amerike, mi je podaril čudovit roza robček iz čisto tankega – danes bi rekli redkega – blaga, potiskan ob robu z različno velikimi vijoličnimi in rumenimi krogci. Tako lepega robčka ni imel nihče na svetu! Drugi – in pravzaprav jaz tudi – so uporabljali grobe koteninaste robce ali take kariraste, narejene iz stanu od starih srajc – ali pa rokav, kamor so obrisali smrkelj, kolikor ga niso polizali z jezikom … Lepi robček sem dobila v roke samo za nedeljsko rabo in pravzaprav ni bil namenjen smrklju in umazaniji, nasprotno, bil je tako lep, da sem ga imela namesto prtička, ko sem iz pručke ali štokrla delala mizice za svojo igro. No, in ta robček sem nekoč izgubila nekje na vasi. Bila sem kregana in že brez tega vsa objokana, saj sem izgubila svojo največjo dragocenost, ki je bila povrhu še iz Amerike. Ne morem se spomniti ali mi jo je podarila Bločenova Ženi, ki je bila tiste čase doma na obisku, ali kdo drug.

Vsekakor se je žalost že nekoliko ohladila, ko so me nekega nedeljskega popoldneva poklicali Točkov oče k sebi: “Sem pajde!” Boječe sem se približala očetu, ki so sedeli na improvizirani klopi pred hišo. Še zdaj vidim koščeno roko, ki se je stegnila proti meni in držala lepo zložen dragoceni robček iz Amerike. “Si ti to izgubila?”

“Sem!” sem dahnila, pograbila robček in stekla proti domu, da se je prašilo za mano. Nič “hvala” in “kje pa je bil?” … Kakšna sreča … Tisti robček se me je potem držal še dolga leta, dokler ni ves razcefran končal kdo ve kje.

Ja, tako je bilo … Ko zdaj pomislim na Točkovega očeta, so mi vedno pred očmi poleg njih tudi konji, klobuk in tobak – kot na tej sliki, ki je nastala potem, ko mene že nekaj časa ni bilo več v Podcerkvi. Pa nisem čisto prepričana ali je bil tobak takrat res tudi tam, v očetovih rokah, čeprav je verjetno. In tudi ne bi mogla reči, ali so kadili cigarete – Drava, Zeta in Morava so se takrat dobile – ali morda čikali tobak kot naš ate na Poljanah in še mnogi veterani iz prve svetovne vojne, ki so jim sicer dajali tobak, a le za žvečenje, ker bi prižgana cigareta v noči lahko izdala njihov položaj sovražniku …

Ker smo bili sosedje, sem se včasih motovilila tudi po Točkovem dvorišču, kukala v štalo h konjem in opazovala mater med molžo. Vedno sem bila v strahu, da bom padla v gnojnično jamo kot sosedov Tonček, zato sem zmeraj stekla mimo nje v strahu, da me ne bi kakšno mrdalo ali drugumuru ali ventigotris potegnilo k sebi v rezko smrdečo gnojnico …

Po Podcerkvi se mi je potem zmeraj nekoliko tožilo in še zdaj sem hvaležna za tistih osem let v pravi tradicionalni vaški skupnosti, ki je bila zdrava in trdno povezana, čeprav še hudo prizadeta s posledicami vojne. Tam smo bili vsi otroci skorajda družina in vse mame so nam dale jesti, če smo prosili in vsi očetje so nas namahali po riti, če je bilo treba. Samoumevno je bilo, da po svojih močeh delamo vsi; da smo tam, kjer so naši starši; da pomagamo drug drugemu; da ubogamo starejše na migljaj; da starejši otroci pazijo mlajše, a da so tudi prisotni odrasli vedno z enim očesom pri otrocih, pa če so zraven tudi njihovi lastni ali ne.

No, taka vaška skupnost je pomenila tudi, da vsi vedo vse o vseh, ali vsaj veliko; da nič ne uide nadzoru, da se za vsakega človeka in vsak predmet ve, čigav je in kje mu je mesto … kdo je prišel in kdo odšel, kaj so kje novega kupili in kaj se je pokvarilo, katera ženska si je dala pri Polakovki trajno in katera ima novo kiklo ali fiertah … Kaj je kdo naredil in kaj bi moral, kaj rekel prav in kaj narobe … Jasno je bilo, katere oblike vedenja se nagradi z občudovanjem in pohvalo, tudi z zavistjo in katere kaznuje, ne samo s kreganjem, ampak še bolj z opravljanjem in prezirom, pri otrocih tudi z batinami …

In na vasi nikoli ni bilo dolgčas – novice in modrosti so se že zjutraj izmenjale pri vodnjakih in napajanju živine v Bregu ali kar čez dvorišče; širile so se pri skupnem delu na polju ali zvečer pri vasovanju ob gradešanju in preji volne, štriekanju, slačenju koruze, obtrgovanju korenja, prebiranju fižola, ribanju repe in zelja ali žaganju in zlaganju drv – vse to se je delalo v družbi in ob pomoči sosedov. Vmes so krožile zgodbe o strahovih in cahnih, o vojskah, o boleznih in nesrečah pa tudi o pikantnih dogodivščinah, ki so si jih odrasli vpričo otrok izmenjavali v šifrah, opozarjajoč drug drugega, da “je oblačno” ali da “niso vsi obuti”, zato so o nosečnici v vasi rekli, da “je taka” in ko je rodila, da “je šla v Rim” … Pri skupnem delu so se izrazile tudi skrbi in upanja: pa menda ja ne bo spet kakšna vojska, ko je včeraj letel roplan čez dolino; na Korletovi in Marofu bodo vzeli še nekaj delavcev … pri Minatu so dobili kuhinjsko posodo in v Konzumu se zdaj dobi tudi katran, poln sod ga imajo … Na Ulaki so dobili štof za gvante in v zadrugi sonaročili gumijaste škornje, drugi teden bodo … Če rabiš in imaš denar, je treba pohiteti, drugače bo zmanjkalo … kajti vedno vsega takoj zmanjka …

Točkov oče so imeli deset otrok (https://stareslike.cerknica.org/2015/07/17/1940-podcerkev-stanko-hace-z-bratoma-in-konji/;) in dve ženi. Verjetno so bili udeleženi tudi v prvi svetovni vojni, saj se mi zdi, da je bilo o njej precej govora v nedeljskih moževanjih podcerkavskih očakov na Točkovem dvorišču, pri katerih smo otročaji zvesto vlekli na ušesa, čeprav smo le malo razumeli – že to je bil dosežek, da nas niso nagnali …

Na sliki Točkov oče držijo dva krasna konja, kakršne so vedno imeli pri hiši, zadaj na hišnem pragu pa stoji mlada ženska z otrokom v naročju in s še dvema poleg sebe. Ugibam, da je to ta mlada, Stanetova žena z otroki ali pa katera od hčera, ki je bila na obisku. Zadaj se na sliki vidi Blaževo dvorišče z Blaževo hišo na desni, na levi je zid Rihtarjeve hiše in plank njihove štale in skednje. Sodeč po sencah, je bil posnetek narejen nekega poletnega popoldneva.

“Fotografija je narejena po postopku Polaroid. Verjetno jo je napravil nekdo, ki je takrat prišel na obisk iz Amerike”, je zapisal urednik, ko je sliko skeniral. Lahko ugibam: čisto verjetno je, da je fotografirala Bločenova Ženi ali morda njena hči, ki sta v petdesetih letih in pozneje večkrat prišli v stari kraj. Lahko pa seveda tudi kdorkoli drugi.