1957 Rakek – Moj prvi

Prva jugoslovanska cigareta s filtrom je bila cigareta moje mladosti – Filter 57. 57 zato, ker je v tem letu prišla na tržišče. Izdelovati so jo pričeli na dan železničarjev – 15. aprila. Filtre so uvažali iz Švice, papir so izdelovali na Reki, značilno teksturo, ki spominja na pluto, pa so tiskali v Mariboru. Nekaj novega je bilo tudi besedilo na robu škatlice. To je bil uvod pa ne h Krstu pri Savici, temveč k Povodnemu možu: »Od nekdaj lepe so Ljubljanke slovele, al lepši od Urške bilo ni nobene …« S tem so mislili na tradicijo in kvaliteto cigaret ljubljanske tobačne tovarne in ne tisto, kar je imel v mislih Prešeren. Po ceni so spadale med dražje cigarete. Cena za škatlico je bila 70 din, povprečna mesečna plača pa 16.750 din. Podražile so se že septembra istega leta za 10 din. Filter 57 je imel kar nekaj posebnosti. Škatlica je bila iz trdega kartona, ker pa je trgala žepe, so jo leta 1965 zamenjali za mehko in višjo. Imela je značilen design. Bila je edina cigareta na svetu, ki je bila pakirana naokrog, filter je bil na dnu škatlice. Kriva je bila tehnološka napaka. Cigareta se je v stroju enkrat premalo obrnila in se znašla v škatlici narobe. V tovarni so se znašli in razložili, da je to zaradi higienskih razlogov, da se z umazanimi rokami ne bi dotikali filtra, ki ga damo v usta in zaradi tega je bila cigareta razglašena za delavsko, česar ne podpira cenovni razred. Pravljica o higieni se je prijela in zato so mnogi kadilci ostalih cigaret, ki so bile pakirane v mehke škatlice, le te odpirali na spodnji strani. To je bila teorija zmede, ki jo je povzročila proizvodna linija, sestavljena iz več različnih nesinhroniziranih strojev.

Obstajala pa je tudi teorija zarote, da škatlica ni pakirana narobe slučajno, temveč namerno. Številka 57 označuje leto, v katerem so vse republike po tedaj prenovljeni ustavi dobile posebne državne pravice in ugodnosti in tudi pravico do odcepitve. Stiliziranega zmajčka so tako, v krajih južno od nas, obdolžili, da predstavlja meje Slovenije brez ostale Jugoslavije. Tudi narobe pakirane cigarete niso ustrezale tedanjemu jugoslovanskemu standardu, saj je na vsaki škatlici pisalo »ni po JUS-u«. V tem je, pravi teorija zarote, bistvo – Slovenija ni bila po Jugoslovanskem standardu.

Recimo ji Ana. Moja prijateljica je že zelo zgodaj padla v kremplje omamnih substanc tobaka. Ker pri njih doma ni nihče kadil, se je skrivala. Poleti kje zunaj, pozimi pa je večkrat prišla k meni in v moji sobi, ob peči, enega na hitro povlekla. Pri nas je kadil ata in jasno je bilo, tudi njenim staršem, da bo prišla od mene vsa dišeča pa delavski Dravi, zato je ni nihče pogruntal. Nekega dne pa se je odločila, da rabi kompanjona. Izbrala je mene. Sosedova hiša je bila prazna in lepo skrita med drevesi, kot v Slovenskem janičarju: »Glej tam med drevjem hišo belo …«. In me je zvlekla tja, da bova kadili. Najsi sem se še tako branila, ji je uspelo. »Saj imam kolodont s sabo,« je rekla, »da ne bova smrdeli!« In potem sva vsaka enega »not dali«, kot je pravil Vili. Jaz sem samo puhala, kot parna lokomotiva ali Milka, o kateri bom tudi še kaj povedala, ampak kdaj drugič. In potem sva pojedli pol tube kolodonta. Zaradi tega mi je bilo ves teden tako slabo, da sem hodila okrog zelena, kot bi se najedla klorofila. Takrat sem se odločila, da kadila pa že nikoli ne bom. Imela sem 16 let. To je držalo do konca gimnazije. Takrat me je premagalo. Banda salamenska, ko pa so delali tako lepe škatlice. So že vedeli, kako nas morajo namamiti. Pa pustimo še kaj za drugič.