1974 Unec – Koline
Ker smo že dobro zakorakali v jesen se marsikatera gospodinja, ki doma še redi prašiče trudi, da bo zredila čim večje in kar se da dobro rejeno žival za zakol. Vendar takih prašičev, kot jih je zredila Lekinova teta z Unca se ne posreči vsakemu.
Slika je bila posneta pred Lekinovim kozolcem na Uncu na začetku zime nekje leta 1974. Najverjetneje je bilo to za devetindvajseti november, ko je bil državni praznik in so bili najmanj trije prosti dnevi. Te dni smo imeli predvsem za domač praznik, kot smo temu rekli kolinam.
Koliko tehtajo te ogromne živali težko ugibam, vem le, da je približno 180 kg težak prašič segel ravno čez cel stol. Tej živali pa leži cela glava in še vrat krepko čez stol. Verjetno je domači sin Mirko prav zaradi tega poslikal ta dogodek. To je dobra skupina krepkih moških, saj za tolikšno žival je potrebno precej moči, da se jo spravi na stol in tam tudi obdrži.Če je bil pujs manjši in mlajši smo porabili tudi kožo. V kotlu smo zavreli vodo in poparili pujsa v zato pripravljeni trugi. Po njem smo potresli kolofonijo in z nožem popraskali ščetine, na Uncu se temu opravilu reče, da smo ga ošuopali, drugod po cerkniškem pa da so ga opalužili.
Kar dobra dva dni je trajalo, da smo pospravili vse koline. Najprej so bili na vrsti ocvirki ali bržola. To so bili narezani kosi še tople pljučne pečenke, če je bilo več držačev pa je bilo treba odrezat še malo od plečeta. Meso smo pražili na čebuli in polivali z vinom ali pivom. Na koncu smo dodali še malo jetrc in jed je bila hitro gotova. Tako okusne hrane ni moč narediti, kot so prav ti prvi ocvirki.
Potem je bilo na vrsti pranje črev. Najprej smo spravili iz njih ostanke hrane, jih dobro sprali, potem pa vmes pomešali kislo zelje ali repo in pustili čez noč. Drugi dan smo spirali in spirali, dokler niso čreva izgubila neprijetni vonj. Zdaj smo prvo naredili krvavice, potem smo lepo obrezali meso, kar je bilo mastnega je bilo za med špeh, meseno pa smo zmleli za klobase; pečenice, pljučne klobase, kožarce in pa nadevali svinski želodec ali mehur.
Špeh je bilo treba samo še scvrt in pa nasolit kose mesa. To je bilo v slanici kakšne tri tedne, potem pa smo kose obesili sušit na izbo, da se je okadilo z dimom. Ko smo šli k Lekinovim voščit Novo leto, je prinesel stric Žan velik krožnik toplih kuhanih prekajenih rebrc, Teta Mima pa bel kruh in slastno potico. Zanimive, prijetne, pa tudi dobre so bile koline. Lepo je bilo.
- Janez Ivančič – Rudlnov,
- Tone Ivančič – Podbojev,
- Jana Jernejčič – Lekinova,
- Peter Ivančič – Rudlnov.
- Žan Jernejčič – Lekinov,
- Ivan Jernejčič – Lekinov,
- Tone Jernejčič – Špelin.
Slovarček:
- špeh: slanina,
- ošuopati, opalužiti: odstraniti ščentine,
- truga: velika, lesena pravokotna kad v kateri smo odstranjevali ščetine,
- stol: štirinožna miza iz letev, na katerega se je dalo še živega prašiča in se ga je tam zaklalo.
Prispevek je napisala: Ana Ivančič.
Kraj: Unec
Datum: november 1974
Avtor: Mirko Jernejčič
Zbirka: Ana Ivančič
Skenirano: 10. 10. 2015
Oblika: fotografija
Dopolnjeno 4. 11. 2015
Skrajšan prispevek je bil objavljen novembra 2015 v 13. številki revije Slivniški pogledi na strani 28.
Stare slike 
Zaniumivi izrazi za šopanje! V Loški dolini so tudi šopali ali šuopali prašiče, v Loškem Potoku pa so pujsa opauhali. Slovenska narečja so res veliko bogastvo.
Všeč mi jeVšeč mi je
Fant, ki stoji prvi z leve, ni Janez, temveč njegov brat Franc.
Všeč mi jeVšeč mi je
mi Trstjane smo ga pa uobrile
Všeč mi jeVšeč mi je
🙂
Všeč mi jeVšeč mi je
no, pr nas ga še zmiren brijemo 🙂 stara navada, kaj čmo
Všeč mi jeVšeč mi je
Ponekod , menda v Planini so ga pa omavžali
Všeč mi jeVšeč mi je
Oj, teh izrazov se je pa kar nekaj nabralo. Kot bi v vsaki vasi delali drugače. Pa so v resnici vsi isto počeli, le besedo so uporabljali drugačno. Je še kakšna?
Všeč mi jeVšeč mi je