1962 Lož – Stedjenc

Niso bili vsi tako srečni, da bi imeli javni vodnjak pred nosom kot v Ložu … Prvi vaški vodovodi so v Loški dolini začeli delovati v sedemdesetih letih, v zadnjo vas pa je po mojem prišel konec osemdesetih – govorim na pamet. Večinoma smo se z vodo oskrbovali iz studencev ali če se je le dalo iz lastnih vodnjakov za kapnico in ko smo si omislili pralne stroje, so vsaj enkrat na leto reševali stiske z vodo gasilci, ki so nam jo dovažali s cisternami.Pri naši hiši smo naredili vodnjak leta 1962, v letu nastanka te fotografije. Imel je vsega nekaj kubičnih metrov prostornine in oče ga je seveda napravil sam. Ko je začel kopati, je bila na vrhu najprej tanka plast normalne zemlje, pod njo pa nekaj zbite ilovice, iz katere bi lahko delali lonce. Nato se je začela živa skala, rasteč kamen do pekla. Kaj pa zdaj? Kakšno miniranje ni prišlo v poštev, saj bi lahko poškodovalo hišo. Treba je bilo ročno odstraniti ves tisti kamen.

Oče si je iz odpadnega železa sam skoval dolge in kratke, ploščate in šilaste svedre, okrogle in ploščate kajle ter priloge in iz debele žice celo sploščeno žličko na dolgem ročaju za odstranjevanje kamnitega prahu iz lukenj. Potem me je poklical in zlezla sem k njemu v tisto jamo. “Tako!” je rekel. “Jaz bom tolkel, ti boš pa po vsakem udarcu obrnila sveder”. Pa sva delala. Ko se je v luknji nabralo prahu, ga je s tisto žlički podobno rečjo izvlekel ven in tolkel naprej. Všeč mi je bil tisti prah, bil je mehak, skoraj svilnat in dišal je nekoliko po nafti. Ko se je očetu luknja zdela dovolj globoka – vsaj pol metra je rekel, da mora biti, pa najbrž ni bila vedno – je vanjo zabil okroglo zagozdo in včasih je kamen počil na dolgo in široko, drugič pa samo za pest ali še manj. Zmetala sva ga ven in začela znova. Kamen je bilo treba skrbno očistiti in pregledati, kje so raze, po katerih se bo morda razklal, če bova na pravo mesto zabila ploščato kajlo. Sčasoma so svedri od nabijanja postali že razcefrani pri vrhu in zagozde prav tako. Kakšna stvar se je tudi zlomila, posebno priloge, ki so bile tanjše.

Peklensko vroče je bilo v tisti jami za hišo, ki se kar ni hotela dovolj povečati in izmišljala sem si vedno nove izgovore, da bi lahko šla ven … ampak ni bilo milosti. Dokler ne bo dovolj velika in čisto pravilne oblike, ne bova nehala … Potem sem upala, da bo morda začelo deževati, a je bilo kot zakleto – ne sapice, ne oblačka, ne senčice … Upanje, da bi naletela na izvir pa je bilo tam čista utopija …

Vse drugo v zvezi z nastankom našega vodnjaka pa je do zdaj že utonilo v pozabo …

Tudi mi smo imeli podobno vedro, vodnjak pa ni bil takšno lepo kamnoseško delo kot ta, ampak betonski in v celoti pokrit. Nekaj časa smo vodo zajemali z vedrom, potem je oče od nekod prinesel pokvarjeno trumpo in jo toliko časa popravljal, da je nazadnje res pritekla voda iz pipe v hiši. Praznik, ki je kar trajal. Pokvarila ga je samo zima, ko je voda v cevi zmrznila in je ta počila, ali ko so se obrabila tesnila v črpalki in ni več vlekla, ali ko je zmanjkalo vode – ali že kaj … Praznik pač ne more biti vsak dan.