1960 Velike Bloke – Balinarji pri Lipetu

Gostilničar Lipetov Viktor je vedno kopal pesek za svojim hlevom. Tako je ravnal teren in nazadnje pripravil balinplac. Ni bil sicer današnjih uradnih dimenzij (27,5 x 4m), a bil je dostopen, s klopcami ob plankah in dovolj blizu gostilne, da balinarji in kibici niso trpeli žeje. Ob balinplacu je Viktor postavil odslužen šank, kjer je čakala pijača.Balinalo se je po domačih pravilih z lesenimi – črnimi in rdečimi kuglami in svetlim balinčkom. Igralo se je lahko po celem balinplacu, kamor je pač balinček postavila ekipa, ki ga je imela. Balinala sta lahko dva, štirje (dva proti dvema), največkrat pa v šestih (trije proti trem). Ekipe so se razdelile s prvo igro, reklo se je h puntam. Bližnji trije t. im. puntarji so bili skupaj, ostali trije skupaj. Puntarji so imeli pravico izbrati kugle, ki seveda zaradi obrabe niso bile vse enake kakovosti in imeli so balinčka za prvo igro. Potem se je začelo. Bližanje za prevzem punta, izbijanje (tolčenje) kugle, ki je bila preblizu za vzet, lahko tudi izbijanje balinčka. Balinar, ki ni uspel približati in prevzeti punta je imel kopico razlogov zakaj ni uspel: kugla mu je zdrsnila iz rok, vrgel jo je ravno čez prekleto luknjo v terenu, ujela je gladek teren in bila predolga ali pa se je potolkla – poc‘bala po ostrem rizlu (pesku) in bila prekratka, napak se je odbila od planke itd., itd. Posebej je bil v ekipi važen prvi igralec. Če je ta dobro približal, morda čisto k balinčku – tuš, se je kar usedel, odžejal in s tem dal nasprotnikom do znanja, da bodo zaradi tega punta še švicali.

Nasprotniki so poizkušali vzeti z bližanjem, saj vse skupaj vendar ni tako blizu, da se to ne bi dalo, hodili so si ogledovat položaj, pošiljali gledat kibice in si dajali korajžo. Če le ni bilo moč približat, so se odločili, da bodo tolkli. Najboljši je bil direktni zadetek – na rešto, pa tudi vsi drugi zadetki, razen če je kdo udaril kuglo soigralca, so bili pohvaljeni. Kdor je falil (zgrešil) je pa tudi imel pripravljene izgovore: danes mi ne gre, spotaknil sem se, sonce me je zaslepilo, malo sem jo pa le očesal in premaknil, za vsak slučaj bomo imeli pa eno pri planku, itd. In tako je igra potekala do 21 puntov. Štelo se je 1, 2 ali 6 puntov, v kolikor je imela ekipa vse tri svoje kugle pri balinčku. Igralo se je prvo igro, nato je poražena ekipa dala ravanš in če je bilo izenačeno, se je igrala še majstrca. Kdor je izgubil, je plačal pijačo. Zelo redko so balinali za denar.

Na svoj met se pripravlja Modic Franc – Bregarjev. Napeto ga spremljata krojač Lojze Mazij – prvi iz leve – in neznan soigralec. Za plankom balinišča je imel gostilničar Viktor ob zasilni šupi postavljen šank.

Balinarja nasprotne ekipe, Zalar iz Gradiškega in Kraševec Jože – Tonclov iz Ulake v beli srajci, čakata, ali bo Bregar uspel vzeti punt. Njun soigralec verjetno že čaka pri balinčku.

Dogajanje napeto opazujejo Drago Mršek – Ančehar iz Ravnika, Anton Intihar – Matevžek iz Ulake (v klobuku) in France Mulc – Korenov iz Velikih Blok. France je posebej rad ustregel balinarjem in po njihovih navodilih prestavljal balinček na začetku igre, hodil gledat katera ima in prinašal pijačo.

Balinanje smo lahko spremljali tudi otroci. Če je bilo balinišče prosto, nam je Viktor včasih dovolil, da smo se šli tudi otroci balinat. Tudi to igro je spremljala neznana deklica, ki jo vidimo v desnem spodnjem kotu slike.

Morda bo kdo v bodoče sestavil slovar vseh neštetih, zanimivih izrazov, ki so spremljali domače balinanje.