1961 Dolenja vas – Šranga

Šranga je slovenski običaj, kjer domači fantje zahtevajo odkupnino od ženina, preden jim odpelje domače dekle, ki bo postala nevesta. Pred tem prejšnji dan običajno postavijo mlaje, ne vem kako je bilo v tem primeru.

V naših krajih se mlaji postavljajo pred hišami obeh mladoporočencev, in sicer po dva mlaja, morata pa stati točno sedem dni. V tem času je treba zanje skrbeti in jih po potrebi popraviti, če bi se zaradi kakšnega nepredvidljivega vzroka preveč nagnili in bi grozilo, da se podreta. Se pa postavljanje mlajev po Sloveniji razlikuje, odvisno od regije. Prav mlaji so tu igrali veliko vlogo, saj je obstajalo splošno pravilo, da v primeru, če bi se ženin izmuznil šrangi ali pa, če ne bi plačal odkupnine, bi fantje mlaje še isti dan požagali, kar bi bila sramota za ženina. Do sedaj še nisem slišal, da bi se v naših krajih to kdaj zgodilo, kljub temu pa so svatje ta skrajni ukrep vedno jemali resno. 

Takih pravil pri šrangi je bilo še nekaj. Eno tako je bilo tudi naslednje: če so svatje odvezali štrik je šranganja konec, s tem pa konec tudi barantanja. Ženin vseeno plača odkupnino, ampak višino le te določi on sam. To pa je sramota za domače fante. Zato je bila vedno postavljena straža na obeh koncih štrika, da ga ne bi kdo odvezal, tudi na tej sliki je tako. Lepo ne bi bilo niti to, da bi ženin takoj, brez barantanja, plačal odkupnino, vedno se moralo barantati, zato je bila praviloma prva cena odkupnine postavljena nenormalno visoko, potem pa so jo spuščali do zneska, ki so ga fantje pričakovali. Dostikrat se je za odkupnino dogovorilo (na skrivaj) že pred šrango, da so se s tem izognili kakšnim nepredvidenim neprijetnostim, kar resnično ni namen.

Sam sem bil velikokrat prisoten pri postavljanju mlajev in šranganju. Zagotovo lahko potrdim, da nismo nikoli predčasno podrli, ker smo bili vedno uspešni na šrangi, pa tudi šrange nam niso nikoli odvezali. So se pa na šrangah redno dogajale različne komične zgodbice in pripetljaji. Na šrango smo, poleg vsega kar tam mora biti, običajno prinesli še kobilo za rezanje drv in deblo, če se je dalo hrastovo in kakšno staro tesarsko žago. Take stare žage so se včasih dobile v vsakem skednju, ljudje pa so jih vedno radi dali, ker so vedeli, za kaj bo služila. Čeprav jih nazaj niso več dobili, saj je bila posojena žaga ponavadi neuporabna. To žago smo namerno skrhali, na kamnu ali betonu, da je čim slabše rezala. Temu smo rekli, da smo jo “razpelali”. Ko so se svatje ustavili pred šrango in po uvodnih formalnih opravilih, smo začeli barantati, jasno z nenormalno visoko ceno, v desetinah milijonov dinarjev. Nato je prišla ponudba, da se bo upoštevala višina odkupnine ženina, če obe priči prežagata deblo. Tu je bilo vedno smeha in kričanja, žaga normalno ni nič rezala, priči pa bentili. Če pa je slučajno rezala preveč, smo jo zalili s pivom, po nesreči seveda, da se je kar zalimala na deblo. Redko kdaj jim je uspelo deblo prerezati, razen enkrat, ko je bil priča eden izmed naših in je vedel, kaj ga čaka. Ko smo prišli do rezanja, je odprl prtljažnik avta, vzel ven motorko in nam prerezal deblo in kobilo. Kaj je sledilo se pa že ve.

Moškega, ki ponuja vino, nismo uspeli prepoznati, desno je ženin, Viktor Klammer. Med otroki, ki stojijo v koloni za Viktorjem, smo prepoznali Jožeta Medena, ki stoji spredaj, čisto zadaj je Janez Ule.

Spredaj stoji Janez Urbas – Enžlinov, ob njem pa je Slavc Jurca – Oglar, voznik Opla.

Tu se lepo vidi okrašena šranga in pa “straža” šrange ob lipi.