1935 Sleme – Kosci v Pustem lazu

Pusti laz je senožet ob poti od križišča v Javorju proti Slemenu. Deset koscev je na sliki, kar je bilo za to senožet ravno prav. Veljalo je, da je za devet koscev prevelika, enajst pa bi jih bilo že preveč. Fantje in možje so slikani v vročem poletnem jutru, mlajši so goloroki in razoglavi, starejši pa, kot se spodobi, v srajcah z dolgimi rokavi, eden tudi v lajbelcu in pokriti. Košnja je trajala od zgodnjega jutra do poznega dopoldneva. Koscem so zjutraj prinesli fruštek in prišli so otroci, da so razmetali redje. Nato so bile na vrsti grabljice, ki so popoldne prigrabile seno v ograbke, prvič obrnile in ga zvečer zdele v kopice. Drugi dan pa razmetavanje kopic, še dva obračila in hajd na voz in z živino domov. Sledilo je zmetavanje v prdeuk, na oder ali v glajd. In tako dan na dan, od sredine junija do sredine avgusta. Pri nas doma smo ponavadi začeli s košnjo na vrtu ob sv. Alojziju, 21. junija, ko sva imela z očetom god. Kdor je na Blokah za seno kosil še konec avgusta pa je moral računati, da bi bilo najbolje, če bi sušil kar na peči.

Prav nobena stvar se v kmetijstvu ni tolikokrat menjala kot prav način spravila sena v zadnjih desetletjih. Najprej način košnje. Košnjo na roke so zamenjale kosilnice BCS-ke, najprej brez in nato z vozičkom za kosca. Sledile so traktorske bočne kosilnice in danes vse vrste krožnih traktorskih kosilnic. Za grabljenje in obračanje so lesene grablje zamenjali obračalniki na kosilnicah, nato pa traktorske grablje in danes razne vrste pajkov, obračalnikov in grabelj, ki so največkrat širše kot klasične bloške parcele. Za spravilo sena so se v poslopja začeli montirati puhalniki in presuševalne naprave, mnogi so gradili betonske silose za svežo krmo. Za vožnjo sena so vozove zamenjale mengele. Danes je vsa ta tehnika neuporabna, sveža krma in seno se danes balirata na polju ali senožeti v bale, ovite s plastično folijo, ali suhe bale, kvadratne ali okrogle … Na koncu pa te krme nima kdo pojesti, s prodajo gre težko in bale vseh vrst že stojijo zapuščene, pokrite s ceradami ob vaških poteh. Tako ali tako so važni le gerki, ortofoto posnetki parcel in različne subvencije. Čemu že služi pravzaprav košnja? Ali samo proti zaraščanju parcel?

Zadnji kosec na tej sliki – prvi z leve, je bil najstarejši, skoraj 80 let star Rot Anton iz Jeršanovega. Prvi kosec si je v odmoru za slikanje pred neznanim fotografom vzel čas za en čik. Kosci na Blokah brusijo klasično, tako da držijo za koso pri peti.

Prvi kosec je bil Ivan Škrlj st.- Šokotinov, drugi pa njegov sovaščan Karel Ponikvar – Jurjev iz Slemena, ki se je že slekel srajco.

Lesene oselnike nosijo kosci zadaj, spredaj ali na boku. Nekateri so imeli oselnike tudi iz govejega roga. Pribor za klepanje – “babca za spodaj, betec za tolč“, jih je čakal v senci. Trava se v Pustem lazu ni kosila prav rada in zato so morale biti kose res ostre, da je bilo tako kot v pesmi:

“Mrzle rose, ostre kose, rada travca se kosi …”

Ivan Škrlj st. je na hrbtno stran zapisal imena nekaj koscev. Ostalih nismo prepoznali.