1962 Markovec – Bel maln

Del mlina “Bel maln”, Slavko Petrič, Markovec 28. Tako je raziskovalka Fanči Šarf označila sliko, ki jo je leta 1962 posnela v Markovcu. Sliko hrani Slovenski etnografski muzej.

Gledam eno eno najmarkantnejših hiš v mojem spominu, ki je dala ime celotnemu zaselku ob njej in zelo vesela sem, da se je stara podoba ohranila tudi na papirju.

Če nič drugega je bil za tem mlinom kamnit jez, na katerem smo markovški mulci preživljali poletja, se kopali in urili druge spretnosti, z rokami lovili frilke, vreščali do onemoglosti, raziskovali skalovje in rastlinje na bregu Obrha, plezali po drevju in neskončno fantazirali o vsem mogočem, tako da smo včasih v živo videli prikazni iz svojih izmišljij – goša debelega kot naša noga, raka s kleščami, ki ti lahko zdrobijo roko, zelene lase vodnih deklic …

Tudi k Malenskim na dvorišče smo radi hodili – kar tako, malo v vas k Angi, ki je bila že dekle – in čeprav smo bili samo nadležni mulci, nas nikoli zapodili. Še k atku v mlin nas je neslo, kajpada, in molče – ker se v ropotajočem mlinu tako ali tako ni dalo pogovarjati – smo opazovali premikanje mlinskih naprav in ritmično vsipanje moke ali koruznega šrota v vreče ali lesene keblice. Na drugi strani hiše so imeli Malenski majhno ploščad, pod njo pa klet in na tisti plošči smo včasih smrkljice iz drugega in tretjega razreda do onemoglosti vadile petje, še posebno tisto Ob bistrem potoku je mlin, ki jo je drugarje naučila nova, imenitna, prav oboževana učiteljica Gertruda Truda Savnik s Štajerske iz Domžal¹, ki pa na veliko žalost šolark ni dolgo ostala v Dolini. Močno smo upale, da je naše petje všeč domačemu sinu, mlademu mlinarju Slavetu, a ni bilo videti, da mu je kaj mar za naše napore, večinoma ga pravzaprav niti ni bilo doma, saj je imel veliko dela na njivah, v gozdu in kdo ve kje …

*

Po klančku navzdol ali pa z druge strani čez most so prihajali vozovi z žitom v mlin, ki je bil v pritličju srednje stavbe na sliki. Na levi je žaga, manjša stavba na desni so bile kašče in svinjaki, zadaj je skedenj, stanovanjski del je bil na sredini zgoraj. Most je prav tisto leto, ko ga je slikala raziskovalka, podrla poplava in tudi na tej sliki se vidi, da zgornji rob ograje na tisti strani proti mlinu ni več cel. Takrat se je vseeno še dalo priti na drugo stran Obrha po njem, Belmalenski atek je celo še gonil napajat živino čezenj, a potem so leta, nove poplave in razni nepridipravi naredili svoje – most je zdaj le revna ruševina, samo kolone še stojijo take, kot so bile. Po ustnem izročilu je bil ta most zgrajen le kako leto prej kot Renkoč pol kilometra vzhodneje, oba pa v času francoske vladavine, na začetku 19. stoletja. Čudovita mostova!

Pred vojno je bila tukaj poleg mlina tudi gostilna, kamor je med svojim oddihom v Koča vasi skoraj vsak dan prihajal na frakelj – frakelj, ne štamprle ! – žganja tudi Oton Župančič. Rad se je družil z domačini, spraševal o običajih, budno prisluškoval narečju in zapisoval zanimive besede. Po desetih letih pesniškega molka se je njegova muza prav v Loški dolini spet prebudila – nastala je pesniška zbirka Med ostrnicami, kjer se kar vrstijo motivi iz Loške doline, objavil pa je tudi nekaj svojih risb. Beli malen se mu je tako prikupil, da je tudi o njem napisal pesem:

Tu je bila žaga s pečníco, kjer so se delavci v mrazu lahko pogreli in na toplem pomalicali.

Skladišče lesa je bilo na travniku pred žago, hlode pa so na gater valili oziroma dovažali z vagončkom preko lesene konstrukcije, speljane nad Obrhom. Del te rampe se vidi tudi na sliki. Najprej so imeli žago venecijanko, ki jo je gnalo vodno kolo, v osemdesetih letih prejšnjega stoletja pa je mladi gospodar vgradil učinkovitejši gater.

Vhoda v mlin ni videti, skriva ga grm. In tudi vseh trinajstih streh, o katerih piše pesnik, se ne vidi, a so bile zagotovo tam, sama sem jih videla …

V tem mlinu so mleli tudi makunce, žira pa ne, ker je bilo treba imeti poseben kamen, ali pa tistega običajnega dolgo čistiti po vsakokratnem mletju žira. Pač pa so v tem mlinu, ki je star kakih tristo let, prvi imeli kamen za belo moko in po njem je dobil tudi ime.

Slovarček:

• pečníca: obzidan prostorček na žagah z majhno pečjo
• makunca: drevo in plod drevesa mokovnika
• gater: vrsta strojne žage
• venecijanka: vrsta strojne žage
• frakelj: večja gostinska merica za pijače
• štamprle: manjša merica, žganjarček
• frilek: vrsta majhne ribe
• šrot: drobljenec
• kolona: obok
• goš: gož, vrsta nestrupene kače

¹Dopolnjeno 4. 5. 2020 s podatki, ki so jih v komentarjih prispevali bralci. Dopolnitev k slovarčku je prispeval bralec Daniel – sem jo prepisujemo zato, da bo najdljiva tudi z iskalniki:

Gater – slovenski izraz je polnojarmenik, žaga za razrez hlodov na več desk ali tramov z več žaginimi listi, ki so vpeti v poseben okvir in z medsebojnim razmikom določajo debelino razreza (standardne »colarice« ali »plohi«, trami in podobno), običajno masivne železne konstrukcije in največkrat tuje proizvodnje. Zelo razširjeni so bili izdelki Esterer. V Jugoslaviji je po II. svetovni vojni bil proizvajalec teh strojev Litostroj in tako je danes v Tehničnem muzeju v Bistri gater, ki je deloval v ribniškem Inlesu in bil v Litostroju izdelan kot sedmi svoje vrste. Delavec, ki dela na tem stroju je gaterist, od katerega je odvisno, kako bo obrnil hlod, preden bo ta razrezan in kakšna bo kvaliteta razrezanega ter so imeli med delavci poseben položaj. V novejšem času so se pojavili tudi »mini gatri«, ki so namenjeni za razrez manjših dimenzij lesa (debeline in višine). Kot ime pove, so manjših dimenzij in ne zahtevajo posebnih pogojev za svoje delovanje.

Venecijanka – žaga z enim žaginim listom, običajno v leseni konstrukciji, ki so bile zelo priljubljene v preteklosti. Za pogon se je uporabljala običajno moč tekoče vode, potokov. Po razrezu ene stranice hloda, deske ali za tram, je treba obrezan hlod premakniti ali obrniti ter nastaviti za naslednji razrez. Danes so to nadomestili krožne žage oziroma tračne žage na vozičkih in elektrika kot vir energije.

Frakelj – v pogovornem jeziku »frakl«, je oznaka za prostorninsko mero in stekleničko posebne oblike za žgano pijačo, natanko 1/8 litra oziroma 0,125 litra.

Pred leti pa je bila Frakl simpatična oseba v TV-nadaljevanki TV Slovenije, avtorja Aleksandra Marodiča, kjer je to vlogo odigral, zdaj že pokojni, a nepozabni Zlatko Šugman.

Kraj: Markovec
Datum: 1. 8. 1962
Avtor: Fanči Šarf
Zbirka: Slovenski etnografski muzej, Teren 19, F0000019/016
Skenirano: neznano (Slovenski etnografski muzej)
Oblika: skenirana datoteka

Dopolnjeno 3. 11. 2016

Junij 2016 – V junijski številki glasila Obrh so na straneh 41-42 objavili prispevek 1962 Markovec – Bel maln.