1960 Bezuljak – Gasilni dom

Stojijo z leve:

• Franc Brezec – Čejdn’kov France,
• Jakob Brancelj – Podražov Jaka,
• Jože Hren – Kovačov ata,
• Jakob Turšič – Kuotovčkov Jaka,
• Ludvik Hren – Antonov Ludve,
• Anton Hren – Mivč Tone,
• Vinko Brancelj – Podražov Vine,
• Franc Primožič – Než’n France,
• Alojz Švigelj – K’šlanov Lojz,
• Anton Meden – Tonkov Tone,
• Stanislav Debevec – Kuotov Stane,
• Anton Turšič – Šimčov Tone,
• Ludvik Brancelj – Krajnč Ludve,
• Franc Debevec – Boštjanov France.

Čepijo:

• Jože Zalar – Kevd’r’n,
• Janez Zalar – T’ Guorajni Popkov,
• Jože Švigelj – Francetov,
• Alojz Škrlj – T’ Duolajni Popkov Lojz,
• Vinko Brezec – Čejdn’kov Vine.

Kako so gradili ta gasilski dom, je napisal Jože Hren ml.- Kovačov:

V jeseni 1941, v noči iz 19. na 20. oktobra, so partizani ob napadu na italijansko postojanko v Bezuljaku razstrelili skladišče eksploziva, ki so ga imeli Italijani uskladiščenega v bezovskem gasilskem domu.

Italijani so tako močno razstrelivo uporabljali, ko so rušili armirano-betonske objekte Rupnikove linije v okolici Bezuljaka: na Komidarjevem griču, na Vrhu in na Žnidarjevi Sevski rebri. Rušenje objektov so snemali na filmski trak in ga kot predfilm prikazovali v italijanskih kinematografih o »junaški«, zmagoviti italijanski armadi. Ob predvajanju tega filma je komentator poročal, da je italijanska vojska po hudih bojih zavzela mesto Topol. Predfilm je v Trstu videla gospa, ki je bila rojena v Begunjah in je dobro poznala Menišijo. Spomnim se, kako so pred rušenjem postavljali trinoga stojala za kamere – takrat nisem vedel čemu služijo. V času rušenja in filmanja so nas evakuirali v Begunje.

Eksplozija v skladišču streliva je bila tako silovita, da je porušila požarni zid na Merini in Kavčevi hiši, na bližnjih hišah pa je razkrilo strehe in popokale so vse šipe. Razbitine šip v bližnjih hišah je zračni udar vrgel v bivalne prostore.

Naslednji dan, 20. oktobra, ni bilo ne gasilskega doma, ne brizgalne, ne gasilske opreme, le na pogorišču se je malo kadilo. Prišli so vojaki v črnih uniformah, rekli smo jim fašisti, ki so odpeljali skoraj vse fante in može v italijanske zapore. Takrat so govorili, da so po posredovanju župnika Turka in škofa Rožmana zaprte moške po nekaj tednih, tik pred Božičem, izpustili iz zapora.

Med vojno, zlasti pa takoj po vojni, so bili skoraj vsi gasilci mrtvi. Gasilskega društva ni bilo več. Po vojni odraščajoča mladina je po letu 1950, zlasti pa po velikem požaru v Bezuljaku (poleti 1954), oživila gasilsko društvo.

Temelje novega gasilnega doma so gasilci zgradili v letih 1954 in 1955. Za nadaljevanje gradnje pa je zmanjkalo denarja. V letu 1956 so gasilci z raznimi prispevki, donacijami in iztržkom na gasilski veselici ter srečelovom nabrali denar za gradbeni material (opeka, cement, apno). Opeka, ki je bila z juga tedanje države, je bila slabe kvalitete, nepravilne oblike in premalo žgana. Slabo kakovost opeke – različne barve – lahko opazite na stolpu. Les za cimper – ostrešje so darovali lastniki gozdov, deske – rezan les, pa so dobili na žagi Kmetijske zadruge Begunje. Za delo je denarja zmanjkalo. Zidarji na Menišiji smo imeli tisto leto zelo veliko dela. Skoraj nemogoče jih je bilo dobiti zidarja celo za plačilo, kaj šele zastonj. Zidarji z Gradbenega odseka KZ Begunje smo se zavezali, da bomo gasilski dom en dan zidali udarniško in to v nedeljo.

Dogovorili smo se, da z deli začnemo neko nedeljo v septembru. Zbrali smo se v nedeljo zjutraj pred šesto uro zidarji s cele Menišije:

• Franc Doles – Begunje,
• Jože Hren – Kovačov, Bezuljak,
• Peter Jernejčič – Gregorjov, Dobec,
• Stanislav Kržič – Kržičov, Kožljek,
• Lado Oblak – Topol,
• Franc Obreza – Selšček,
• Franc Turšič – Francinov, Kožljek,
• in gasilci iz Bezuljaka.

Malto so gasilci pripravili že v soboto, tako, da je bila pripravljena za zidanje. Takrat na Menišiji še ni bilo mešalcev za mešanje malte in betona, vse so delali ročno.

Pred začetkom dela smo na licu mesta ugotovili, da ni narejena hidroizolacija na temeljih, pa tudi bitumna in lepenke ni bilo, da bi jo pred zidanjem naredili sami. Kaj pa zdaj? Poveljnik gasilskega društva France Primožič – Nežen in vaški odbornik Alojz Debevec – Žogarjov ata sta odločila, da naj začnemo z zidavo. Ocenila sta, da bi bila večja škoda, če malte ne bi porabili in zidarji ne bi bili več pripravljeni za udarniško nedeljo. Podkrepitev odločitve je bila ta, da nobena hiša v Bezuljaku nima horizontalne hidroizolacije pod zidovi, čeprav jo je ena že imela. Gasilski dom je bil tisto nedeljo pozidan do vezi, razen stolpa.

Zidanje stolpa pa se je zavleklo do konca septembra. Stolp sva »po šihtu« v popoldanskem in večernem času, ob slabi električni razsvetljavi zidala Stanislav Kržič – Kržičov Slavc s Kožljeka in Jože Hren. Glazuro – cementni estrih na plošči vrh stolpa, sva delala še do dveh ponoči.

Pri zidanju se je zgodila nezgoda. Mlademu gasilcu, ki je premikal polno maltarko malte po zidarskem odru, je spodrsnilo. S hrbtom se je zaletel v 2,5 m visok sveže sezidan zid in ga nagnil za 5 cm. Uspeli smo ga malo poravnati, vendar je še vedno ostal nekoliko nagnjen navznoter proti zahodu. Zidar, ki je ta zid zidal, je uporabil hudomušni zidarski rek: »Ta odklon od vertikale bo pa malta plačala, ko bodo delali fasado!«

Ostrešje gasilnega doma sta izdelala tesar Jože Brezec – Čejdn’kov in Jože Turšič – Ulčarjov.

Gasilni dom so gasilci dokončali in opremili čez nekaj let ter kupili tudi motorno brizgalno.