1933 Loški Potok – Razglednica Retij

O nastanku Loškega Potoka in z njim Retij obstaja več zgodb, vsekakor pa naj bi prvotni naseljenci prišli iz Loža oziroma Loške doline, od tod tudi ime Loški Potok in ne morda Ribniški ali Bloški.

Matevž Hace je menil, da je Loški Potok nastal iz ljubezni med pastirji in pastiricami iz Loške doline, ki so tam našli pašo za svoje živali in se za stalno naselili. Manj poetična in bolj praktična je druga razlaga, ki podpira prvo: prvi naseljenci so v Loški Potok prišli iz Loške doline pri današnji Šegovi vasi, kjer je razdalja najmanjša in tudi vodo, ki so jo poimenovali Mežnarjev studenec, so našli tam. V obeh vaseh, eni na vzhodni in drugi na zahodni strani Racne gore, Šegovi vasi in Vrhniki, obstajata ali sta obstajali domačiji Pri Anžetovih, kar tudi namiguje na davno povezavo, čeprav ne ravno zanesljivo, saj je Anžetov, Janezov in Johanov od nekdaj mrgolelo po naši deželi … Tako se je v Vrhniki (pri Ložu, kajpada) imenovala domačija z gostilno, kjer je živela Rezi Palčič ali Anžetova Rezka po domače, ki je leta 1933 prejela to razglednico Retij.

V Vrhniki pa o nastanku Loškega Potoka pravijo, da so nekoč na domačiji Pri Pojetovih imeli zelo veliko živine, zato so najeli pastirja, ki jo je odpeljal past v Loški Potok (ki to takrat še ni bil). Tam je našel vodo in si postavil kočo – tako se je začelo, so mi rekli.

Zadnja pripoved pa – ne brez kančka samoironije – pravi, da je bil prvi naseljenec v Loškem Potoku pravzaprav neki čudak, ki ga nihče ni maral tam dol v Loški dolini, pa se je naselil v teh odročnih krajih, ostal in dobil potomce. Tako se je začelo … Kdaj in kako je bilo v resnici in kaj izkazujejo materialni oziroma pisani viri, pa bo treba pogledati še v kakšne druge bukve, samo mene zdaj bolj zanima, kar je še ostalo v ustnem izročilu …

Morda samo še tole: na pogorju Racne gore ob poti v Loški Potok ležijo Uršni lazi – skrivnostni in lepi, z lovsko kočo Urško na Renkočem lazu, o kateri je napisana pesem in veliko skalo iz nenavadne kamenine. O imenu teh lazov obstajata vsaj dve zgodbi: po eni naj bi ime ostalo od tega, ker jih je v času hude lakote kupila lepa in bogata Urška za štiri hlebce kruha in štiri latvice kislega mleka. (Podobna zgodba govori o imenu Močnikove doline, za katero – priznam – ne vem, kje je: prodali naj bi jo za skledo močnika. Lakota je huda reč …) Po drugi varianti pa so tisti lazi dobili ime po pastirici Urški, ki je gnala svojo čredo predaleč in zašla na potoško ozemlje, kjer sta jo zasačila lastnika in tako pretepla, da je umrla …

Potočani nekdaj niso veljali ravno za uglajene, čeprav so dali tudi nekaj velikih mož. V Loški dolini so se – kot iz vseh – radi ponorčevali iz njih, a le iz varne razdalje. Zlagali so smešne in zbadljive pesmice o Potočanih in jih imenovali “bobovci” zaradi boba, edine stročnice, ki je v Loškem Potoku zanesljivo rodila, saj ni občutljiva na pozebo. Drugače pa se je vedelo, da so Potočani odlični delavci, pravi garači, zato so jih kmetje radi najemali na dnino. Rihtarjeva teta mi je pripovedovala, kako sta dve Potošci dobili delo kot grabljici pri nekem skopuškem kmetu iz Vrhnike. Zvečer, ko je bil čas plačila, je dal eni manj denarja, češ da ima krajše roke in ni mogla toliko pograbiti kot druga. Pa se je ta pognala zanjo, ker da je ravno toliko naredila kot ona in potem je menda skopuh odnehal.

Ker je Loški Potok zelo izpostavljen pozebam, vsaj bilo je tako, tudi sadja ni bilo veliko. Ponj so hodili v bližnje vasi – na Poljane in v Loško dolino. Veljala je nenapisana pravica, da smejo Potočani pobrati sadje, ki leži po tleh, zato so odhajali ponj navsezgodaj, še preden so lastniki dreves utegnili pobrati sadeže sami. Matere po Dolini pa so budile svoje otroke: “Ala, brž ustat pa hruške pobierat, če ne buojo use Potuošce pobrale!”

Kartica Retij je naslovljena na Rezi Palčič v Vrhniki, v gostilno pri Anžetovih. Poslana je bila s pošte v Loškem Potoku v času kralja Aleksandra, vsaj po znamki sodeč, žig pa razločno izkazuje datum 15. september 1933, čeprav je razglednica mogoče starejša. Josip Košmrlj sporoča, da so dobili obe Rezkini kartici, da pa niso mogli priti na žegnanje – ker tudi njih ni bilo k njim … Je bil Josip Rezkin sorodnik ali le prijatelj? So bili – glede na ljudski glas – v sorodu? Od kod je bil Josip Košmrlj – morda res iz Šegove vasi?