1920 Lož – Frančiška in Anton Drobnič

To sta Frančiška in Anton Drobnič, stara starša gospe Julijane Bravec iz Loža po mamini strani. Živela sta v Ložu in se v veliki meri preživljala s kmetovanjem in gozdom, a mož je bil predvsem “kožar”, to je strojilec kož, kar je starodaven in zelo tipičen loški poklic, ki je sčasoma v ljudskem govoru postal kar sinonim za Ložana.

Mama Frančiška, ki se je prej pisala Škrbec, je bila doma iz Topola na Blokah. Po njeni smrti se je oče poročil drugič in skupaj imel dve hčeri in šest sinov, od katerih jih je šlo pet v Ameriko. Samo Feliks je ostal doma, čeprav je bil tudi on nekaj časa v Avstraliji. Med drugo svetovno vojno pa je bil doma in to je bilo usodno: 1. avgusta 1942 ob požigu Loža so Italijani pobrali vse moške in z njimi tudi Feliksa Drobniča in jih ustrelili, osem pri mostecu ob cesti v Stari trg, večino pa na Ulaki, skupaj z vrhniškimi možmi. Oče Anton Drobnič tega ni doživel, saj je umrl leta 1937 ali 1938.

Fotograf si je dal veliko opraviti s postavitvijo para. Mama je bila mogoče prej pokrita v ruto, a si jo je za slikanje odvezala. Kita zadaj je ostala speta, nekaj las pa ji neubogljivo sili v zrak. Njene utrujene roke niso vajene držati vejice vrtnice, ki ji jo je potisnil v naročje fotograf, niti se oprijemati moža, ki mu je vloga, v kateri se je znašel, tudi najbrž precej tuja. Vsekakor pa sta oba v nedeljski obleki in po njej ugibam, da bi utegnila slika nastati nekje po prvi svetovni vojni. Mama ima v ušesih murčke, ki jih je pozneje zapustila Julkini mami, okoli vratu lepo verižico s križcem, oče pa pripeto uro na telovniku, kar nakazuje, da sta bila precej premožen par. Tudi njuni obleki sta videti razmeroma novi, lepo krojeni in izdelani iz dobrega blaga, očetovi visoki usnjeni čevlji pa so na gosto zašnierani in bleščeči. Ozadje slike tvori temno, nekoliko pomečkano blago, ki je nekam obešeno, medtem ko portretiranca stojita na travi. Ju je morda upodobil potujoči fotograf na kašnem sejmu, žegnanju ali ob drugi podobni priložnosti? Prav mogoče je, da sta se slikala, ker sta fotografijo želela poslati sinovom v Ameriko.

Mama se je (po fotografovem navodilu?) oprijela moževe roke, kar ji je ta sicer dopustil, mu pa ni bilo prav veliko do kakšnega umetelnega postavljanja, saj je bil očitno resen človek, hišni gospodar, odgovoren za hišo, posest in družino, nemara tudi bivši vojak, kar vse nakazuje že izraz njegovega možatega obraza z brki.

Strogo gleda v fotografsko kamero. Zanimiva je široka kravata, ki si jo je skrbno zavezal. Srajčni ovratnik je morda poškrobljen ali trdno podložen, saj je lepo obdržal pravilno obliko. Je tudi njegov gvant še poročni ali si je omislil že novega? Še nekaj desetletij nazaj je večina moških na kmetih imela samo eno boljšo obleko, ki so si jo dali narediti za poroko, jo nosili za nedeljske priložnosti vse življenje in bili v njej tudi pokopani.(Trebušatost, ki bi jim to preprečevala, je bila ob kmečkem delu in preprosti prehrani velika izjema, če pa je že bila prisotna, je bila znak zavidanja vrednega obilja, nečedne požrešnosti ali vodenice.)

Julijana, vnukinja Antona Drobniča, se starega očeta le medlo spominja. Ko se je mlada Drobničeva družina preselila v Dane, je oče, že drugič vdovec, živel v stari hiši v Ložu in mama je Julko vsak dan pošiljala k dedu pogledat ali kaj potrebuje. Bila je stara okoli sedem let, ko jo je mama nekega dne k njemu poslala po uolak. Posebej ji je naročila, naj oče na uolak namesti tudi luojtrce, ki od strani pridržujejo tovor. Ko je vnučka prišla do starega očeta, ga je našla ležati nepremično sredi kuhinje na tleh. Poklicala ga je in pričakovala, da jo bo pozdravil tako kot vedno: “O punčka, si prišla!? Čem ti en jajček skuhat?” A stari oče se ni odzval in deklica je šla povedat mami … vse drugo v zvezi s starim očetom je zbledelo v spominu. Ostala je le še precej novejša podoba konjičev, ki so na Bloke vlekli lahek voz z dobrovoljno družbo, ko se je stric Jože¹, ki je prišel iz Amerike, odpravil obiskat tudi bloško vejo sorodstva …