1965 Sanabor – France Bravec, tretji del: Več kot sorodniki

France Bravec takole nadaljuje svojo pripoved:

“Odšel sem v tisto smer in kmalu prišel do ceste, ki pelje iz Vipave čez Vrhpolje in Sanabor na vrh Nanosa. Ko sem prišel do nekakšnih lazov, se je gozd končal, pa tudi snega ni bilo več. Spuščal sem se in bilo je čedalje bolj toplo in lepo. Sonce me je grelo in budilo v meni upanje, da se bom rešil, da bo še vse dobro. Pri neki ogradi sem zagledal starčka in starko, ki sta grabila steljo. Ogovoril sem ju. Rekel sem jima, kakor se spominjam, nekako takole: ‘Ljubi dobri ljudje, pomagajte ranjenemu človeku in razen tega še zmrznjenemu. Tudi lačen sem strašansko in žejen povrh.’

Sprva sta se me ustrašila, najbrž sta mislila, da stoji pred njima prikazen iz groba. Kasneje sem slišal, da sem bil težak kakih 30 kg. Povedal sem jima, da so me Nemci ustrelili v Podkraju in da ne vem, koliko dni že tavam po Nanosu. Onadva sta mi pripovedovala, da so nekateri partizani ušli izza pokopališča v Podkraju, ko so jih Nemci streljali. Ampak od takrat je že dolgo. Rekel sem jima, da se je to zgodilo 11. novembra. Nato sem ju vprašal, kateri dan je danes. Odgovorila sta mi, da je 22. november. Torej sem živel 11 dni ob samem snegu, povrh pa še hudo ranjen …

Zasmilil sem se starčkoma, zato sta me napotila v vas Sanabor, ki je bila blizu. Povedala sta, da so tamkaj dobri ljudje, ki mi bodo pomagali in poskrbeli zame. O mraku sem prišel do prve hiše in prosil jesti in piti, pa še pogrel bi se rad. Dali so mi mleka in polente, pa nisem mogel več kot pol žlice. Napotili so me naprej. Toda v več hišah so se me bali. Končno sem prišel do neke hiše, kjer sem spet prosil, naj mi dovolijo, da se malo pogrejem. Sedel sem na stol zraven štedilnika. Toplota me je tako prevzela, da se nisem mogel več dvigniti. Domači so spoznali, da sem tako slab, da si ne morem več pomagati. V hiši je bila Bizjakova mati s snaho. Poklicali sta soseda, Ruštovega Franceta. Ta se je nekoliko razumel na zdravstvo. Stokal sem in tožil, kako me zebe v noge. Dali so mi skodelo vroče vode in ko sem vtaknil noge vanjo, so mi pri priči odpadli nohti s prstov, stopala pa so takoj začela otekati in so otekla do neverjetne velikosti. Nato so me umili, preoblekli in obvezali … Omedlel sem, oni pa so mislili, da sem umrl. Spravili so me v drugo sobo, kjer sem spet enkrat po človeško počival, čeprav v omedlevici.

Naslednjega dne je Bizjakova mati šla v več kilometrov oddaljeno Vipavo po zdravnika. Tam je bila nemška postojanka in je bila pot hudo tvegana. Popoldne je vseeno prišel k meni vipavski zdravnik. Na rane mi je dal nekakšno mazilo in mi jih tudi temeljito očistil. Domačim je povedal, da sem tako močno izkrvavel in da sem tako izčrpan, da bom živel le še nekaj dni. Zato naj poskrbijo za pogreb.”

Usoda je včasih res nedoumljiva: Medtem ko se je Bravcov France zdravil pri Bizjakovih, je iz gozda preko Prajske, (Preseke?), nad Ložem po snegu k Bravcovi mami, ki je takrat živela na svojem domu pri Paternaštovih, prišel mlad partizan, iščoč pomoči, saj je hudo zbolel. Bil je ves otečen in je komaj še dihal. Ime mu je bilo Franci in doma je bil iz Celja, kot je pozneje povedal. Francetova mama ga je najprej napotila dol v Lož v neko hišo, kjer bi mu pomagali, a se je že čez petnajst minut vrnil, komaj še živ, zato ga je povabila k sebi in dolgo skrbela zanj, da je ozdravel, ne da bi slutila, kako v nekem drugem kraju druga mati neguje njenega sina in kaj vse hudega se mu je zgodilo. Franci iz Celja je takrat ozdravel, a je potem padel samo teden dni pred osvoboditvijo. Tako so povedali njegovi sorodniki, ki so nekoč pozneje prišli k Bravčevim na obisk.

“Na nogah mi je počila koža, ” beremo dalje v spominih Bravcovega Franceta, ” ven pa mi je pričela teči nekakšna črna voda, pomešana s krvjo. Sčasoma je začel iz razpok teči gnoj. Še dolgo mi je gnilo meso na podplatih, zgnilo je vse do gležnjev.

Čez nekaj dni so me prenesli v lopo zraven hleva. Bali so se, da me v hiši ne bi dobili Nemci, če bi pridrveli v vas. Tam sem ležal v miru, v listju pa sem počasi skopal dolg in globok rov. Če bi prišli Nemci, bi se skril v njem. Rane na vratu in roki mi je dobro zdravil Ruštov France, ki je bil naš sosed. Hrano sta mi nosili Bizjakova mati in njena snaha. Po mesecu dni sem si toliko opomogel, da sem lahko vstal. Spravili so me v nekakšen kozolec kakih 200 metrov od vasi v Bizjakovem vinogradu. To so napravili zaradi lastne varnosti, saj smo prej vsi skupaj živeli v velikem strahu.

Tudi v novem skrivališču so Ruštov France ter Bizjakova mama in snaha lepo skrbeli zame. Ležal sem v senu in koruzni slami. Napravil sem si luknjo za ležišče in skrivališče. Neko jutro, ko se je začelo svitati, je nedaleč od mene zadrdral nemški mitraljez. Pogledal sem na plano in zagledal dva partizana, ki sta tekla čez polje. Oba sta bila oborožena, spoznal sem, da sta bila partizana.. Brž sem se skril globoko v seno in vrgel nase dva snopa koruznice. Čez nekaj časa sem zaslišal nemško govorico. Dva vojaka sta splezala na kozolec. Eden je stopil name in odstranil prvi, zgornji snop. Ne vem, zakaj ni še drugega. Stal je na njem in suval po njem s puškinim kopitom. Pogovarjala sta se po nemško, razumel sem samo “schlafen” (spati). Potem sem ju slišal, kako odhajata proč.

Na kozolcu sem ostal še nekaj dni. Takrat sem si bil že precej opomogel, zato sem sklenil oditi, da bi poiskal kakšno našo enoto, ki bi skrbela zame. Seveda pa sem se tudi bal, da me ne bi dobili Nemci v pesti, saj so zadnje čase pogosto vpadali v vas in bližnjo okolico. Bali so se tudi domačini. Po dveh mesecih in pol, kar sem bil pri Bizjakovih, sem se nekega jutra poslovil. Dobro so me oblekli, obvezali noge in me obuli v copate, ker v drugem nisem mogel hoditi, mi dali na pot nekaj hrane. Odšel sem v Podkraj, tja kjer so me bili ustrelili. Hodil sem zelo počasi in se opiral na palico. V Podkraju sem obiskal Štefanove, kjer so me bili ujeli. Odpravil sem se proti Bukovju pri Postojni, kjer sem slišal, da so naše enote.

V Bukovje sem prišel v gostilno, kjer sta bila pravkar dva borca iz Kosovelove brigade. Imela sta sestanek z vaščani. Prosil sem ju za pomoč. Povedala sta mi, da je brigada zelo daleč in da ne bi vzdržal poti do tja, zato sta me dala v oskrbo vaškemu odboru OF. Spravili so me v gostilničarjev hlev, kjer je bilo zelo toplo. Zdi se mi, da je bilo to pri Slugovih.

Drugo jutro me je zbudilo močno streljanje okoli vasi. Nemci so vas ponoči obkolili. Kot smo zvedeli, je nekdo izdal, da so v vasi partizani. Takoj, ko se je zaslišalo streljanje, je prišel v hlev neznan tovariš in me odpeljal na hlev ter me tam zakopal v seno. Tudi tam so Nemci vse pretaknili, toda niso me našli. Nemci so nato odšli, zame pa so poskrbeli vaški terenci. Poskušali so me spraviti v Postojno, da bi se zdravil v bolnišnici, pa ni šlo. Zato so me odpeljali v hosto nad Gorenje, kjer je bila skupina partizanov pod vodstvom okrožja Pivka. Z njimi sem bil nekako poldrug mesec. Zame so lepo poskrbeli.

Medtem sem še bolj okreval, zato so me poslali čez Grčarevec in Laze do železnice pri Planini. Prek Mačkovca in Bloške planote sem prišel domov, se javil Notranjskemu odredu. Toda še vedno sem bil ves onemogel in nesposoben za vojaško službo, zato sem se zdravil doma …”

Ne vemo veliko o tem, kako je France dočakal konec vojne. Najbrž se je moral skrivati, mogoče tudi na različnih krajih. Hude poškodbe se niso mogle hitro in popolnoma zazdraviti, posledice so ostale za zmeraj.

Fotograf je pritisnil, še preden so se utegnili povsem pripraviti: Julka, Slavka, France in Bizjakova mama – tista, ki je tvegala nevarno pot v Vipavo po zdravnika, tista, ki je hranila in negovala na smrt ranjenega in izčrpanega mladeniča.

Bizjakov oče ter vnuk in vnukinja, tako vsaj domnevamo. Njihovih imen ne poznamo, toda gotovo so in še bodo dobri ljudje.

Del očarljivega portala stare kmečke hiše, ki je v hudih dneh nudila zavetje mladeniču, ki je premagal smrt.

Dr. Kostnapfel, doktor splošne medicine in znanosti, specialist za nevropsihiatrijo, redni profesor za psihiatrijo na Medicinski fakulteti v Ljubljani, izvoljeni član Kraljeve družbe za medicino v Londonu, pisec in publicist (r. 1924), je svojega partizanskega soborca Franceta Bravca spremljal tudi pozneje v življenju. V Zdravstvenem vestniku iz leta 1986, št. 55 na straneh 631-632 piše o njunih srečanjih, ko je Franc zaradi posledic vojne groze prestajal težke operacije, ki so ga hudo prizadele. Pa vendar je bil tudi srečen. Dr. Kostnapfel v omenjenem članku zapiše kako: “… sta mu zaigrali iskrici v očeh, ko je dejal:’Veste imam 8-letno punčko …’ “

V nadaljevanju avtor piše, kako mu je Franc na dolgo načrtovanem srečanju na njegovem domu v Ložu leta 1985 zaupal, da ima hudo bolezen na pljučih. Kot zdravnik in prijatelj je potem spremljal njegovo bolezen in se čudil, kako je Franc sprejemal naraščajoče težave z zdravjem in nekoč, ko je bil že zelo slab, izrazil svojo neskončno žalost, rekoč, da je njegova bolezen v zemlji in ne v prsih. S tem je mislil na svojo hčerko edinko, ki jo je izgubil v prometni nesreči skoraj na pragu doma, ko je imela 21 let. Takšne izgube starši ne morejo preboleti in tudi Franc Bravec je ni, čeprav obupa ni pokazal.

Preprosta opomba na zadnji strani fotografije: “Pri Bizjakovih v Sanaboru”. A zgodba, ki se skriva za njo, je tako skrajno pretresljiva, da nikomur ne dopušča ravnodušnosti. Pripoveduje pa tudi o neskončni volji do življenja, neusahljivem upanju, trdoživosti, požrtvovalnosti, pogumu, sočutju, hvaležnosti … Samih takih rečeh, ki niso naprodaj – imaš jih ali pa jih nimaš, pomenijo pa neprecenljivo bogastvo.

Viri:

• TV-15, 1965, 1, stran 7, fotokopija
• Dr. Janko Kostnapfel, Kristalna krogla, Ljubljana, Unigraf, 2005
• Dr. Janko Kostnapfel, Zdravstveni vestnik, št. 55, leto 1986, str. 631-632

Kraj: Sanabor
Datum: 1965?
Avtor: ni znan, mož od sestrične Julke Bravec?
Zbirka: Julka Bravec
Skenirano: 14. 10. 2016
Oblika: fotografija