1955 Dobec – Bil je lep poletni dan
Na lep sončen dan poleti 1955 smo se »Dobčajne z guorejnəga kuonca« ob cesti pri Markotovi hiši postavili pred očetov fotoaparat. Kaj je bil vzrok? Verjetno lepo vreme in pa to, da smo bili vsi pri roki: fotograf in fotografirani.
Dogodka se ne spomnim, čeprav sem tudi jaz na sliki. Pestovala sem svojega najmlajšega brata, ki je bil edini rojen v Dobcu. Malo je pohitel, tako da mama ni imela časa oditi v Ljubljano v porodnišnico.
Poznam pa vse prisotne.
- Ana Katern, roj. Vidmar – Vidmarjeva mama (že pokojna),
- Pepca Kranjc – Podlipča (že pokojna),
- Marinka Jernejčič, por. Strašiščar – Gregorjeva,
- Katarina Kranjc, roj. Plevnik – moja mama (že pokojna).
- Tončka Stražiščar, por. Zrimšek – Brešča.
- Ivanka Stražiščar – Brešča,
- Štefan Stražiščar – Brešč (ga ni več),
- France Jernejčič – Gregorjev,
- Ivan Kateren – Vidmarjev (ga ni več).
- Tomaž,
- Andrej,
- Maša s Tončkom v naročju,
- Marko in
- Janez Kranjc – Kranjči,
- ter Vinko Katern – Žrinškov
.
Podlipča Pepca se je poročila, mislim da v Mateno vas, in je potem nisem več videla.
Moja mama je v Ljubljani rodila še mojo sestro (ki sem si jo zelo želela in nanjo čakala celih 12 let!) ter dočakala skoraj 97 let.
Štefan Stražiščar je bil zdravnik, a je žal že dolgo pokojni.
Ivan se je poročil na Pokojišče in je imel veliko veselje z govedorejo. Tudi v Dobcu je včasih kosil opuščene travnike za krmo svoji živini. Žal tudi njega ni več.
Vsi ostali pa smo še tu in se veselo staramo ter občasno ob starih slikah obujamo spomine.
Prispevek je napisala: Marija Košir (Maša Kranjc).
Kraj: Dobec
Datum: 1955
Avtor: France Kranjc
Zbirka: Marija Košir
Skenirano: 3.2.2017 (Marija Košir)
Oblika: skenirana datoteka
Stare slike 
Zdi se mi prav nekaj povedati o Štefanu Stražiščarju, skromnemu fantiču, ki se na gornji fotografiji prešerno smeje. Zgledno je končal gimnazijo v Postojni in potem v najkrajšem možnem času še medicino v Ljubljani. Ne vem, ali se je po diplomi takoj usmeril v sodno medicino, vsekakor je v sedemdesetih letih že doktoriral s tega področja, 1983 pa je kot docent na Medicinski fakulteti postal predstojnik Katedre za sodno medicino. Smrt čez nekaj mesecev je končala bleščečo kariero tega imenitnega medicinca, ki mu je bila pod mentorstvom legendarnega prof. dr. Janeza Milčinskega namenjena nosilna vloga pri nadaljnjem razvoju sodne medicine pri nas. Prav tega leta je bil v Sloveniji organiziran velik mednarodni kongres sodnih medicincev, na katerem bi Štefan Stražiščar imel uvodni referat, a je smrt prišla prezgodaj. Verjetno malokdo ve, da je imel Institut za sodno medicino v Ljubljani tedaj zelo velik ugled tudi v tujini, naše sodne medicince so vabila sodišča širom Jugoslavije, da pojasnijo najzahtevnejše primere.
S Štefanom (poznala sva se še iz gimnazije) sem včasih sodeloval pri ogledu kakega kraja hujšega kaznivega dejanja. Iskriv, kot je bil, mi je enkrat ob taki priliki pripovedoval, kako so pred leti v neki vasi na Dolenjskem pokopali ženo, umrlo zaradi raka, takoj po pogrebu pa so v vasi izbruhnile govorice, da so jo pokopali živo, saj je nekdo razločno slišal njene krike iz groba, ko si je pulila lase. Govorice niso ponehale in Štefan je bil poslan, da prisostvuje izkopu trupla. “Ko sem zjutraj odhajal na pot, mi je predstojnik Janez Milčinski, vedno razpoložen za blagi humor, rekel: pa tisti šop las prinesite”. Oba sta seveda vedela, da ni nič res, a vztrajnim govoricam v vasi in okolici je bilo treba narediti konec.
Všeč mi jeVšeč mi je
Še premišljam o Štefanu in kolikšna izguba za vse nas je njegova zgodnja smrt. Če bi mu bila usoda milostna, bi še desetletja predaval medicincem tudi medicinsko etiko in deontologijo (kaj je prav, da zdravnik stori in kaj mora storiti), da mora biti zdravnik, kot je Janez Milčinski vedno poudarjal, predvsem dober človek, ki zna medicino. Generacije zdravnikov vse do današnjih bi bile drugače vzgajane in verjetno se ne bi toliko odvračale od Hipokrata ter se ozirale proti Kuštrinu.
Všeč mi jeVšeč mi je
Lepo in poučno je tole povedano. Dogodek o Štefanu smo takrat spremljali, kaj je to moralo biti.
Všeč mi jeVšeč mi je