Preskoči na vsebino

1933 Koča vas – Pesnik v gosteh

22. 03. 2017

170204387Gradič Koča vas so sredi 16. stoletja pozidali loški gospodje Hallerji, zato je nosil ime Hallerstein, slovensko ime pa izvira od koč, ki so nekdaj stale v bližini.

Oton Župančič je bil v Koči vasi v gosteh jeseni 1933 in pozimi 1934. Po več kot desetletju ustvar­jalnega molka je v tem mirnem in prijaznem kraju iskal navdih za nadaljnje ustvarjanje. Pre­vajal je Balzacovega Očeta Goriota, Gals­worthy­jevo Sago o Forsytih in Shakespearove drame. V posebno zbranih trenutkih pa je ustvarjal pesmi za zbirko Med ostrnicami. Talentiran risar je slikal tudi ostrnice, drevesa, pokrajino.

Nekaj časa je bil v Koči vasi tudi književni kritik Josip Vidmar, ki je skupno bivanje s pesnikom opisal v knjigi Obrazi.

Koča vas je majhna graščina ali pristava na Notranjskem. Tam je gospodovala graščakinja Greta Schollmayer-Lichtenberg, prijateljica Lili Novy. Ker njeno posestvo ni bilo rentabilno, se je odločila za gostinstvo, kakor bi danes rekli temu. Sprejemala je priporočene goste na letovanje. V njeni hiši so dobili hrano in stanovanje, in to po znosnih cenah. Taka gosta – priporočila naju je Lily Novy – sva bila tudi Župančič in jaz.

Da, bilo je v Koči vasi, kjer je kasneje nastala tudi ta pesem in kjer sva slučajno res mesec dni preživela in delala skoraj v sosednjih sobah. Jaz sem pisal svojo knjigo o njem in on je to vedel. Ni mu bilo prav v načelu, pa tudi ne, da sem jo pisal jaz. Govorila pa o tem nisva. (…)

V Koči vasi sva veliko hodila po okolici, po gostilnah in hišah in se pogovarjala z domačini. Zlasti z Udovičevo mamo ali z” ženico v Markovcu”, kakor ji pravi. Rad je zahajal v gostilno pri Belem Mlinu, ki ima deset ali dvanajst streh zaradi večnega dozidavanja in prizidavanja za potrebe naraščajoče družine, kakor so nam pravili šegavi domačini. Vse jih je pesnik pozorno poslušal in si zapisoval domače besede. Poleg tistih, ki jih omenja Zbrano delo, se najdoločneje spominjam njegovega odkritja v zvezi s prevedenko “obiskovati” in s slovensko hoditi v vas, ki kajpada nima istega pomena kakor “vasovati”. Toda ta ima svoj samostalnik, namreč “vasovalec”. Župančič pa ga je vendarle odkril v pogovoru z domačini, ki poznajo za ta pomen besedo “povasnik”. In spominjam se, kako je žaloval, da se je ta prava beseda izgubila in pozabila, da je ni več mogoče vnesti v pismeni jezik namesto obiskovalca, ki je zgolj preveden nemški Besucher. Takrat mi je tudi povedal zgodbo o neki dostojno nedostojni besedi za pokvarjeno žensko. Prevajal je Othella. V govorih obupanega Othella in Jaga je veliko takih besed. Pod oknom se mu je ustavil prijatelj general Maister. Župančič, vstani, na Notranjsko grem. Greš z mano? Seveda, in že sem bil na cesti in v avtu. V nekem Notranjskem kraju sva izstopila, da bi si poravnala kosti in poplaknila suhi grli. Greva in kaj se zgodi? Na nasprotni strani ceste zagledam nad prodajalno napis: Marija Ponuda, trgovina z mešanim blagom. No, gospa Ponuda, ti pojdeš z menoj v Othella, kjer jo lahko najdete in kjer se je dobro uveljavila.

Pa še pesem iz zbirke Med ostrnicami:

170204387-001

Ostrnice pod gradom

Srečna gospa! Postavljena v špalir                                                                  stoji pred vašo hišo častna četa,                                                                      z bogastvom kakor z zadnjo zarjo odeta,                                                        prisega vam zvestobo, čuva mir.

Poglejte, kaj za trud vam zemlja vrača!                                                         Te vaše njive, košenice, loke                                                                            v zlato so pretočile svoje soke :                                                                      spoštujte jih, ljubite tla domača.

Zakaj sinoč sem čul skrivnosten glas,                                                             mrmranje s polj pred hišo, čudne klice,                                                          kot nekaj sklepale bi ostrnice :

“Me nismo Hallerstein, smo Koča vas!”

Viri

  • Oton Župančič: Med ostrnicami. Slovenska matica, Ljubljana, 1978
  • Josip Vidmar: Znameniti Slovenci. Oton Župančič. Partizanska knjiga, Ljubljana, 1978
  • Josip Vidmar: Obrazi. Državna založba Slovenije, Ljubljana, 1985

Kraj: Koča vas
Datum: neznano, okoli 1933
Avtor: neznan
Zbirka: Dejan Škarič
Skenirano: 4. 2. 2017
Oblika: fotografija

4 komentarji leave one →
  1. Anonimnež permalink
    25. 03. 2017 13:07

    Zelo zanimivo. Nisem tudi vedel, da sta Župančič in general Maister prijateljevala. Janez

    Všeč mi je

  2. francmazi permalink
    26. 03. 2017 13:10

    General Maister je prijateljeval tudi z Ivanom Matičičem, pisateljem iz Ivanjega sela (sam je pisal pesmi) in soborcem v prvi vojni Matičič je bil tudi na pogrebu Rudolfa Maistra 27.7.1934 na Uncu in je svoji hčerki in pisateljici Nadi Matičič o tem pripovedoval:” Ko so ga spremili v cerkev in iz cerkve dol na cesto do avtomobila, so mu zapeli žalostinko. Tedaj sem pristopil h krsti in se poslovil od njega v imenu bojevnikov in domačega ljudstva. Bil sem miren, zbran, premagal sem bolečino izgube prijatelja in človeka, ki ga je pravzaprav izgubil narod, nekako sem zdržal do konca, ko se mi je glas skrhal za zadnje besede PRIJATELJ, BOJEVNIK; ČLOVEK…” ( Nada Matičič: Moja hoja z očetom. Mladinska knjiga, Ljubljana, 1987)

    Liked by 1 person

Trackbacks

  1. 1933 Koča vas – Srečanje z Otonom Župančičem | Stare slike
  2. 1916-1970 Koča vas – Slike iz albumov Ivanke Janežič | Stare slike

Dodajte komentar