1966 Log – Z voli po seno

Dober opis! Kakšna je bila košnja na Planinskem polju samo dobrega pol stoletja prej, pa lahko izvemo iz pretresljivo opisane epizode v Petrinki, povesti Ivana Matičiča iz Ivanjega sela:
” Učanka je zlokobna, nikoli nisi varen pred njeno ihto, dvigne se in buškne čez bregove, potem pa joj tebi in tvoji košnji! Petrin je bil na trnih, senožet mu je gorela pod nogami, a kosci so jo kresali, da so bili vsi premočeni. V štirih dneh so jo podrli, potem še grabili in sušili. Medtem se je pa pričelo temniti nebo in v dalji je že nekaj bobnelo. Učanka je bila še krotka, a iz njenih presihov in požiralnikov zaudarja smrad, kar ne znači nič dobrega. Brž, brž seno nakladat, domov z njim! Petrin je priganjal, dasi ni bilo treba, delali so kot ogenj. Kakor bi mignil so pomedli pol senožeti in spravili domov, več pa niso utegnili, ker je medtem že oplazilo. Ali je šlo, dan in noč, noč in dan. Gor do lazov je odmevalo bobnenje požiralnikov, ki so goltali vodo. Ljudje so se s strahom ozirali tja na log, kjer se vije tista zlokobna kača, ki bo zdaj zdaj vzkipela; obupno so vili roke: Marija planinska, prizanesi! Log bo zalilo, pomagaj!Toda dež ni odnehal..(…). Kljub temu pa ni bilo nikjer na višinah poplave, niti luže, vsi nalivi so sproti zbobneli skozi razpoke v votlo podzemlje. Tu so si iskali potov, pretakali se niže in niže v globine ter se izlivali v log. Požiralniki pa niso mogli več sproti goltati takih vodnih množin. V goltancih so jim obtičale veje, protje, cela drevesa, ki jih je neurje naplavilo. (…). Ljudje pa so žalostno gledali z višin na svoje upe: nebroj senenih kopic – lojnic je ždelo med vijugami naraščajoče Učanke. Križ čeznje, jutri jih ne bo več. Da, Učanka je prestopila in zalila log, izpremenila ga v jezero. Log je preplavljen čez in čez, le še vrhovi senenih lojnic so se videli iz vode. (…)
Jerač in Jože sta naredila splav. Brž ko je dež odnehal, sta splav naložila in ga odpeljala dol k jezeru. S seboj sta vzela vile in grablje in sta odrinila s splavom na sredo jezera. Po hrastih in vrbah sta ugotovila senožet ter pričela z vilami nakladati seno iz vode. Kolikor je bilo še lojnic sta vse naložila; večina jih je že splavala po vodi. (…) So bile Petrinove ali ne, je pač vseeno. Rešeno seno sta zavlekla h kraju, kjer sta velela Lovretu, ki je čakal tu z volmi in vozom, naj ga naloži in se potem vrne. Sama sta odrinila nato po drugo. Zdaj sta ga lovila z vilami kar po toku Učanke. Naložila sta ga kolikor je mogel splav držati ter ga zavlekla na suho. Še in še sta se vračala. (…) Splavljene upe sta lovila po Učanki, dokler ju tok ni zanesel do požiralnikov…Niti opazila nista, da sta blizu žrela, ker prav tu je bilo naplavljenega največ sena – in to ju je zmotilo. (…) Naglo sta hotela odriniti splav iz toka, a ju je že zasukal vrtinec…
(…) Veslača je zajela groza. Križani Bog! (…) Valovje se peni, splav se vrtinči in lomi. (…) Z vso silo se upirata brodolomca, s koli skušata odriniti splav iznad žrela.
(…) Samo rini, odrivaj, četudi počijo kite ali kost! (…)Devica planinska, noč ju bo zalotila, kaj bo potlej? (…)
Tedaj Jerač nekaj zavpije. S kolom je zatipal neko skalo pa namigne Jožetu, naj še on poprime s kolom. Rini, tišči, za življenje gre! (…). Splav se premakne, pljuskne iz vrtinca, a čim izgubijo koli oporo, zdrči zopet nazaj. Obupno se spogledata. Zdaj je vsega konec (…). Vendar splava še ni razbilo in Jerač znova rije za oporami, pa najde še eno. Tako, zdaj se morata upreti najprej ob prvo skalo, potem se oprimeta druge. (…). Ko sta se že toliko odrinila, priskoči še Jože k Jeračevi opori. V tem pa Jerač obupno zakriči – kol se mu je zlomil…Vsa sila obvisi zdaj na Jožetovem kolu, a Jože drži, da vse poka v njem. Previdno, a silovito se oprime te poslednje rešilne bilke zdaj še Jerač. Silovito odrine in sune – in splav zdrči iz vrtinca daleč ven na mirno gladino.”

Všeč mi jeVšeč mi je