1970 neznano kje – Stric Lojze
Lojze se je leta 1937 rodil v Topolu na Blokah Zbačnikovim, po domače Hrbčanovim. Osnovno šolo je obiskoval po vojni in si želel postati pilot. Po vseh zvezkih je risal letala. Denarja za tako šolo takrat ni bilo.
Izučil se je za peka. A njegov nemirni duh, ga je pripeljal na ladjo. Pri Splošni plovbi Piran (SPP) se je najprej vkrcal na ladjo Bovec. Bil je zaposlen kot kuhar.
Kasneje je na ladji opravljal tudi druga dela. Plul je po vseh svetovnih morjih, svet je obkrožil trinajstkrat. Leta 1965 je SPP dobila dve novi tovorni ladji Bočno in Ljutomer. Z obema je plul na liniji za zahodno Indijo.
Vsak petek zvečer smo doma poslušali radijsko oddajo »Kje so naše ladje«.
Ko je domov prihajal na dopust, je bil zelo malo doma. Zanj je bila vsa Jugoslavija domače okolje, Slovenija pa dom. Obiskoval je sorodnike, prijatelje in vse znance. Spal je na brestovem gugalniku, ker se je bal »mirnih« tal, kajti na trdno stoječ postelji je mislil, da nekaj ni v redu. Njegova strast med dopusti je bilo tudi letenje z jadralnimi letali. Velikokrat smo mu z domačega dvorišča mahali v pozdrav.
Po dobrih desetih letih se je le ustalil na malo bolj trdnih tleh. Dobil je službo prvega picopeka v ljubljanski Parmi v pasaži Maximarketa. Tu so ga spoznali še vsi ostali Notranjci in tudi Ljubljančani, ki ga do sedaj niso. Še posebno študentje in dijaki, ki smo se v tistem času šolali v Ljubljani. Pekel je najboljše pice in za nas sorodnike in vse prijatelje in znance, ki jih je bilo zelo veliko, obložil vsako pico z dvojno mero.
Nemirno boemsko življenje polno dogodivščin je končal v mirnem okolju pri svoji sopotnici v Ljubljani. Zahrbtna bolezen ga je malo prezgodaj odpeljala med oblake, kamor si je želel kot otrok.
Lojzeta smo vsi poznali, a v bistvu o njem vedeli zelo malo. Njegove zgodbe so bile vezane na morske dogodivščine. Vendar nikoli ni govoril o težkih trenutkih, vedno je pripovedoval vesele zgodbe, katerim je dodal še tisto malo več, da smo ga zvedavo poslušali.
Fotografija je nastala v enem od pristanišč, kamor je Lojze plul. Ocenjujemo, da je nastala okrog leta 1970.
Prispevek je napisala Lojzetova nečakinja Vilma Dobrin.
Kraj: neznan
Datum: ocenjeno na 1970
Avtor: neznan
Zbirka: Vilma Dobrin
Skenirano: 5. 6. 2017
Oblika: fotografija
Stare slike 
Ozadje me spominja na Nico? Sem pa tudi jaz med tistimi študenti, ki smo pri Lojzetu jedli pice z dodatkom za naše.
Všeč mi jeVšeč mi je
Drago, možno je, da je Nica. A kaj ko je bil Lojzetu ves svet dom in mu je bilo nepomembno, da bi na sliko napisal kraj.
Všeč mi jeVšeč mi je
Zelo lepo. So se mi spet malo oči spotile pa bom prišparala na kapljicah.
Všeč mi jeVšeč mi je
Jaz sem ga imenovala Lojsko. Vedno sem se razveselila, ko je prisel v Cerknico. Rada sem prisluhnila njegovim zgodbam. S svojimi zgodbami me je tako navdusil, da sem se tudi sama podala v svet. Sicer ne tako dalec kot on, pa vendar…v Parmi sem se oglasila vedno, kadar me je pot zanesla v Ljubljano. In vedno mi je naredil bogato oblozeno pico…veliko smo se nasmejali skupaj, se posebej, ko je bila pri nas sivilja Toncka iz Blok.
Všeč mi jeVšeč mi je
Stric Lojze. Tako smo ga klicali. Znal je pripovedovati zgodbe. Včasih je te zgodbe še malo začinil z domišlijo.
Naučil nas je delati zmaje, pekel nam je “parkeljne” iz testa za kruh. Ne bom pozabil tudi odličnih krofov, ki jih je spekel v Ljubljani, brez vage, vse po občutku. Recept je bil tako enostaven, da ga niti zapisati nisem hotel. A žal se ga ne spomnim več.
Pomagal nam je tudi kopati jarek za vodovod v Topolu, prebarval vsa okna in vrata. Bil je “dobričina”.
Všeč mi jeVšeč mi je
Meni je kupil modro poni kolo. Na Blokah sem ga imela prva. Kolo v nevoznem stanju še hranim.
Všeč mi jeVšeč mi je
Spomnim se tudi dveh brzostrelka na baterije, ki sva jih z bratom dobila za darilo. BilI sta prava atrakcija.
Še bolj pa mi je v spominu ura v obliki konja, ki jo je stari ata navijal po točno določenem obredu. Pet obratov vsak večer in popravek časa po uri na radiju.
Všeč mi jeVšeč mi je
Lojze je bil res fejst fant. Sva se osebno poznala.
Všeč mi jeVšeč mi je
Naš stric Lojze (joj, kako bi bil je jezen, da bi mu takrat rekla stric) je poznal res mnogo ljudi. In še to je pomembno, da ste bili vsi “njegovi”.
Všeč mi jeVšeč mi je