1959 Unec – Pogreb Jožeta Kunca

Pogreb Jožeta Kunca, prve dni junija 1959. Pogrebni sprevod se je vil od domače hiše na pokopališče na Uncu. Na zadnji poti so ga pospremili številni vaščani, pa tudi šolska mladina.

Na posnetku je v ozadju vidna Maistrova hiša s kolono, ki je danes ni več. Desno od kolone je delno z drevjem zakrita Špančkova hiša (Kunc). V ospredju slike na desni je Gnezdovo gospodarsko poslopje. Na levi pa pred trgovino v Zadružnem domu na Uncu rasteta, čeprav že vse oguljeni, dve cipresi, še iz Sebenikarjevih časov. Tako cesta kot dvorišče je še makadamsko.

Mara Turk je o svojem očetu Jožetu Kuncu s solznimi očmi povedala naslednjo zgodbo:

Med drugo svetovno vojno, 3. februarja 1944 ob 4 zjutraj je nekdo močno potrkal na okno naše hiše in zakričal ‘aufstehen’. Domobranci in nemški vojaki so lovili in zapirali domačine. Jožeta Kunca s tovariši so najprej odvedli v Ljubljanske zapore, 10. februarja 1942 pa so ga odpeljali v Dachau. Prav tiste noči sva s sestro spali pri starših v spalnici, jaz pri očetu, sestra Elčka pa pri mami. Oče se je moral na hitro odpraviti in se zglasiti na križišču, kjer je bilo zbranih že nekaj vaščanov. Obe s sestro in mamo smo jokale. Ko je šel oče proti zbornemu mestu ga je srečala Leskovcova mati, ki je šla proti svinjakom, kjer se je svinja pripravljala na kotitev, in ga vprašala: “Ja Pepe kam pa greš?” “Ne vem” ji je odgovoril. Ko je spoznala, za kaj gre, mu je dala šop zlikanih robcev. “Tega ne bom nikoli pozabil” ji je dejal. Čez kratek čas se je vrnil domov, mati je bila vsa vesela in ga vprašala: “Si se vrnil domov?” Pa s tem ni bilo nič, le po kanto masti, ki so jo hranili za hude čase, so ga poslali.

Tako so mojega očeta in še nekaj drugih vaščanov odpeljali najprej v Ljubljanske zapore, potem pa v koncentracijsko taborišče Dachau.

Mogoče je še bolj pretresljiv zaključek te zgodbe, čeprav s srečnim koncem. Takole pove Mara Turk (letnik 1936):

Z dve leti mlajšo sestro Elčko sva se igrali z žogo pod Maistrovo kolono. Bila je to žoga iz cunj, napolnjena z žaganjem. Pa se ustavi na cesti pred Gnezdovo hišo nekak poltovornjak, pokrit s cerado. Midva prekineva igre, avtomobili so bili takrat prava redkost, in gledava. Iz avtomobila stopi visok, suh možak, v sivi bluzi s kratico KTD, s po sredini glave postriženimi lasmi, in ko naju zagleda razširi roke in reče: “Otročki moji!” Midve pa sva se tega suhega možaka prestrašili in zbežali. Stekli sva v domačo štalo, jaz sem se skrila v eno od lukenj, ki so jih napravili zajci v žaganju in predse potegnila koš, da me niso videli; sestra pa se je zakopala v listje, ki je bilo za steljo pripravljeno v štali. Tu sva ždeli, nisva si upali ne premakniti, skorajda tudi ne dihati. Iskali so naju vse okrog, tudi pri sosedih in šele ob enajstih zvečer so naju našli. Tak, žalosten sprejem je doživel moj oče, ko se je po 16 mesecih vrnil iz Dachaua. Dachau je zapustil 11. maja 1945, kdaj natančno je prišel domov pa ne vem. 

Pogreba se je udeležila številna šolska mladina, pionirji s titovkami; pogreb je bil civilni.

Slovarček:

• aufstehen: vstanite! (nem.)

Viri:

• Mara Turk, Unec

Kraj: Unec
Datum: Prve dni junija 1959
Avtor: neznan
Zbirka: Mara Turk. Unec
Skenirano: 29. 3. 2017
Oblika: fotografija